Izraz »prvi jezik« se nanaša na jezik, ki ga oseba najbolj pozna in je najbolj vajena govoriti. Običajno je to jezik, ki ga oseba sliši in se na koncu nauči v naslednjih letih po rojstvu. Izraz se v veliki meri razlikuje od drugih izrazov, kot je »materni jezik«, saj se na splošno nanaša na jezik kolektivne skupine, ne na jezik osebe. Prvi jezik se razlikuje tudi od »drugega jezika«, ki se nanaša na jezik, ki ga oseba govori manj tekoče.
Številni jezikoslovci in vzgojitelji v zgodnjem otroštvu vidijo usvajanje in učenje jezika kot veščino, ki jo je treba sčasoma razvijati, v nasprotju s tem, da je prirojena in instinktivna. To načelo je mogoče opaziti pri usvajanju prvega jezika, saj ga mora otrok nenehno slišati iz okolice, na primer od staršev doma. Po določenem obdobju posnemanja zvokov bo otrok začel povezovati besede s predmetom, na katerega se nanašajo, in se sčasoma naučil nizati več besed v besedne zveze in stavke v skladu s skladnjo tega specifičnega jezika. Ko se otrok nauči govoriti svoj prvi jezik v »ključnih letih«, verjetno pred 6. letom, je večja verjetnost, da bo jezik obdržal do konca svojega življenja, tudi če se je naučil drugih jezikov ali se preselil v drugo državo.
Otroci imajo pogosto lahko samo en prvi jezik, vendar to ni vedno tako, zlasti v državah, ki govorijo več kot dva jezika, na primer v Indiji, Singapurju in Hongkongu. Če ima otrok dva ali več prvih jezikov, je opredeljen kot »dvojezičen« ali »večjezičen«. Dvojezični starši tudi bolj verjetno prenašajo svoje tekoče znanje dveh jezikov na svoje otroke. Prejšnje študije so trdile, da se lahko otroci, ki se učijo dveh jezikov, zmedejo, novejše študije pa so pokazale, da imajo dvojezični otroci boljše miselne procese pri stvareh, kot sta razvrščanje in organiziranje predmetov. Imajo lahko tudi boljše socialne veščine, saj se bo otrok poleg jezika naučil tudi neverbalnih namigov in lepotnosti, povezanih z jezikom.
Človekov prvi jezik razkrije veliko o njegovi identiteti in vzgoji, še posebej, če njegov prvi jezik ni »materni jezik« njegove matične države. Na primer, filipinski otrok, ki bolj tekoče govori angleško, se je morda rodil v družini višjega in srednjega razreda, bil izpostavljen bolj zahodnjaški kulturi in se lahko druži z drugimi družinami srednjega razreda. V mnogih primerih ima oseba, ki ima prvi in drugi jezik, nagnjenost k mešanju obeh jezikov med govorjenjem, kar se imenuje »mešanje kod«.