Proza je izraz, ki se uporablja za vsako vrsto diskurza, ki ni poezija. Ta izraz se običajno, vendar ne vedno, nanaša na pisni in ne govorjeni jezik. Kot oblika vsakdanje komunikacije se izraz proza lahko nanaša na vse, od poslovnega pisma do 600-stranskega romana.
Morda je lažje opredeliti prozo, če preučimo, kako se razlikuje od poezije: razlike med obema so najbolj očitne v strukturi. Proza nima ritmične konstrukcije kot večina poezije, niti ne uporablja posebnih prelomov vrstic, povezanih z verzi. Ne zahteva uporabe rimanih besed na koncu vrstic in ne uporablja kratkosti in ekonomične uporabe besed, po katerih je poezija pogosto znana.
Vendar pa obstajajo nekateri elementi poezije, ki jih proza uporablja. Ti elementi vključujejo uporabo metafore, primerjavo dveh različnih predmetov in aliteracijo – uporabo podobnih zvokov na začetku besed. Proza lahko uporablja tudi podobe, izraz za uporabo posebnih podrobnosti, ki pomagajo ustvariti konkreten vizualni svet v miselnem očesu. Podobe so kot slika, sestavljena iz besed.
Iz latinskih besed prosa oratio, ki pomenijo »neposreden govor«, je proza prevladujoča oblika v literaturi. To je sprejet način pisanja romanov, kratkih zgodb, iger in ljudskih pravljic. Ta obrazec se uporablja tudi na internetu in v vsakodnevni poslovni komunikaciji.
Nepesniški jezik je najverjetneje postal prevladujoča oblika pisne komunikacije, saj je struktura poezije lahko zelo zahtevna in dolgotrajna. Poezija vključuje stroge omejitve rime in metra. Tudi zaradi redke uporabe besed in osredotočenosti na besedišče je poezija malo verjetna izbira za vsakodnevno komunikacijo.
V zgodovini jezika je proza mlajša sestra poezije. Strokovnjaki za jezikoslovje trdijo, da se je kot formalno komunikacijsko sredstvo razvilo potem, ko se je razvila poezija. Verjamejo, da se je uporaba poezije prvotno povečala kot način zapomnitve izgovorjenih zgodb. Očitno si človeški um lažje zapomni besede, ki imajo ritem.
Razvoj nepoetičnega jezika kot formalnega komunikacijskega sredstva lahko zasledimo v šestem stoletju v Joniji. Uporabljali so ga za zapisovanje zgodovinskih in mitoloških zgodb. Herodotova zgodovina, za katero se domneva, da je bila napisana med letoma 490 pred našim štetjem in 425 pr.n.št., je prvi preživeli primer popolnega dela nepoetičnega jezika.