Dynamic Host Configuration Protocol (DHCP) je metoda samodejnega konfiguriranja nastavitev internetnega protokola (IP). Glavni namen DHCP je odstraniti veliko tehničnega znanja, potrebnega za konfiguracijo spletne povezave. To doseže tako, da vsakemu računalniku samodejno dodeli naslov IP s seznama razpoložljivih možnosti. Protokol za dinamično konfiguracijo gostitelja bo zabeležil tudi internetne in omrežne povezave, tako da lahko uporabniki v vsakem trenutku spremljajo, kaj se dogaja. Ker DHCP v svoji običajni konfiguraciji ne zagotavlja nobenih metod preverjanja pristnosti, je ranljiv za nekatere vrste napadov.
Veliko različnih naprav uporablja Dynamic Host Configuration Protocol. V sodobni omrežni elektroniki je tako pogosta, da je skoraj samoumevno, da jo bo predmet vseboval. Skoraj vsaka ročna elektronika, ki se poveže v omrežje, lahko uporablja DHCP. Kamere, igralne konzole in praktično vse, kar ima zmožnosti Wi-Fi™, bo imelo sistem DHCP.
Ko se naprava, ki uporablja Dynamic Host Configuration Protocol, poveže z omrežjem, pošlje oddajo, ki zahteva informacije od lokalnega strežnika DHCP. Strežnik bo prejel oddajo in poslal informacije, ki jih element potrebuje za delovanje v omrežju. Primarni poslani podatek je naslov, ki ga bo naprava uporabljala, dokler je povezana in omrežje ostane v trenutnem stanju. Poleg tega bo pogosto prejel informacije o drugih naslovih IP v omrežju in prikril vse naslove prehodov.
Ti naslovi običajno ostanejo enaki, dokler je omrežje stabilno. Če usmerjevalnik izgubi napajanje, lahko celotno omrežje ob ponovnem vklopu spremeni konfiguracijo. Strežnik Dynamic Host Configuration Protocol bo poslal nove naslove vsaki povezani napravi v vrstnem redu, v katerem prejema njihove oddaje. Če bi iz sistema odstranili en sam element, na primer ročno omrežno napravo za uporabo drugje, to ne bi smelo vplivati na druge naprave. Ko se ta naprava vrne, bo morda prejela popolnoma drugačen naslov kot prej.
Večina strežnikov Dynamic Host Configuration Protocol ne zahteva preverjanja pristnosti in jih ne pošlje s svojimi podatki. Posledično obstaja več načinov za lažiranje sistema DHCP. Možno je lažno predstavljati legitimen strežnik DHCP in poslati napačne podatke, pogosto za usmerjanje osebnih ali varnih podatkov na napačno mesto. Po drugi strani pa je mogoče delovati kot odjemalec DHCP in večkrat zahtevati podatke o naslovu, dokler sistemu DHCP ne zmanjka naslovov. To bo povzročilo neuspeh vseh drugih povezav z omrežjem.