Protokol uporabniškega datagrama je eden glavnih omrežnih protokolov, ki se uporabljajo za prenos informacij na internetu. Je del zbirke Internet Protocol Suite, ki ureja, kako računalniki komunicirajo s strežniki in drug z drugim prek omrežja internetnega protokola (IP). Pri uporabi protokola uporabniškega datagrama lahko aplikacija pošilja datagrame ali sporočila drugim gostiteljem, ne da bi predhodno nastavila posebne kanale za prenos ali podatkovne poti. To omogoča hitrejšo komunikacijo, vendar je manj zanesljivo kot druge metode.
Ta protokol je leta 1980 zasnoval ameriški računalničar David P. Reed z Massachusetts Institute of Technology (MIT). Po pregledu in testiranju je bil protokol uradno opredeljen v RFC 768. RFC ali zahteva za komentarje je memorandum, ki ga je objavila delovna skupina za internetni inženiring, ki opisuje sprejeti protokol za uporabo interneta.
Poudarek protokola uporabniškega datagrama je na prenosu podatkov. Ne zagotavlja nobenih zaščitnih ukrepov za zagotovitev, da informacije dejansko prispejo, ali za zaščito integritete podatkov, ko se premikajo. Protokol predvideva, da če je preverjanje napak pomembno, bodo za to poskrbeli računalniki, ki izvajajo komunikacijo.
Protokol uporabniškega datagrama je protokol brez stanja. To pomeni, da vsako zahtevo po informacijah obravnava kot neodvisno transakcijo. Prednost delovanja na ta način je, da lahko strežnik podpira večji promet, ker ni treba dodeliti prostora za shranjevanje za pogovore v teku.
V nekaterih primerih je protokol uporabniškega datagrama dejansko boljši od bolj zanesljivih načinov komunikacije. Omogoča na primer, da se sporočila dostavijo brez zamude zaradi preverjanja napak. Zaradi tega ga pogosto uporabljajo časovno občutljive aplikacije. Pogost primer te vrste aplikacije je pretakanje medijev, kot je Voice over IP.
Protokol uporabniškega datagrama je uporaben tudi za strežnike, ki obravnavajo veliko količino majhnih zahtev. Ker strežniku ni treba dodeliti prostora za shranjevanje ali vzpostaviti povezav pred komunikacijo, se lahko hitreje odzove na vsako posamezno zahtevo. Rezultat je hitrejša storitev za vse uporabnike. Iz tega razloga strežniki, ki izvajajo spletne igre, pogosto uporabljajo protokol uporabniškega datagrama.
Protokol uporabniškega datagrama kljub svoji uporabnosti ni primeren za vse aplikacije. Včasih je za zagotovitev zanesljive dostave podatkov potrebno popraviti napako. V tem primeru RFC 768 namesto tega priporoča uporabo protokola za nadzor prenosa, opisanega v RFC 761.