Imunohistokemično (IHC) protitelo je reagent, ki se običajno uporablja v znanstvenih študijah za označevanje zanimivih antigenov. Antigen je vsaka majhna molekula, ki lahko povzroči imunsko reakcijo, ki povzroči proizvodnjo protiteles proti temu posameznemu antigenu. Na podlagi imunskega sistema sesalcev je proizvodnja protiteles en sam korak v procesu identifikacije materiala kot tujega, tako da lahko telo nato napade in izloči invazivno snov, pa naj gre za virus, bakterijsko okužbo ali majhno molekulo, kot je cvetni prah.
Protitelesa imajo lahko izjemno specifičnost in sposobnost vezave pri označevanju antigenov. Ta specifičnost se izkorišča v korist znanstvenikov, ko je proizvodnja protiteles usmerjena v identifikacijo specifičnih antigenov, ki nas zanimajo. Tanek del tkiva se lahko obarva s protitelesom, tako da lahko eksperimentator zlahka identificira vsa antigenska mesta, prisotna v tem vzorcu. Številna podjetja so specializirana za ustvarjanje protiteles, zaradi česar je znanstvenikom in eksperimentatorjem na voljo ogromen kolektivni katalog protiteles.
Protitelo IHC se uporablja v različnih eksperimentalnih tehnikah. Pogosto se uporablja obarvanje s protitelesi v tankih odsekih tkiva, vgrajenih v parafin ali plastiko, tako da lahko antigene najdemo in situ. Protitelo IHC se lahko uporablja tudi v eksperimentalnih tehnikah precipitacije, kot je soimunoprecipitacijski test, ki se osredotoča na izločanje antigenov iz raztopine za količinsko določitev količine antigena, prisotnega v velikem kosu tkiva. Testi, ki merijo količino svetlobe, ki lahko dobro preide skozi ploščo s tkivno kulturo, potem ko je bil supernatant izpostavljen dnu dobro prevlečenega IHC protitelesa, se pogosto uporabljajo tudi za količinsko določitev količine antigena v homogeniziranem vzorec tkiva.
Možno je imeti protokole za barvanje protiteles, ki temeljijo na uporabi enega samega protitelesa za odkrivanje antigena. Ti protokoli se običajno uporabljajo na vzorcih tkiva, ki so vgrajeni v nereaktivni substrat in nameščeni na stekelce. Ti postopki obarvanja z enim protitelesom so priljubljeni tudi v laboratorijih, ki lastna protitelesa označujejo z detekcijskimi molekulami, kot so fluorofori.
Pogosteje pa protokoli za barvanje protiteles zahtevajo uporabo primarnih in sekundarnih protiteles. Primarno protitelo IHC se pojavi proti specifičnemu antigenu, ki se lahko redko preučuje. Proti primarnemu IHC protitelesu bo nastalo sekundarno protitelo IHC. Sekundarno protitelo pa bo označeno z identifikacijsko molekulo, kot je biotin ali fluorofor. Ta tehnika z dvema protitelesoma je pogosta, ker podjetja prihranijo denar z dodajanjem fluoroforov ali dragih reagentov za označevanje velikim količinam protiteles proti imunskim markerjem določene vrste, namesto da bi z označevanjem dragih reagentov protitelesu, ki se pojavi proti antigenu, ki bi ga lahko preučevalo zelo malo znanstveniki.