V jezikoslovju je protasis klavzula »če« v stavku »če-potem«. Kar zadeva dramatiko, je uvodni del predstave, običajno prvo dejanje, v katerem so predstavljeni glavni liki. Oba pomena imata smisel nečesa, kar je pred nečim drugim. Klavzula »če« je običajno v stavku prva, liki pa so predstavljeni, preden se v igri zgodi glavno dejanje.
Popoln pogojni stavek vsebuje dva stavka: protasis in apodosis. Protasis je podrejeni stavek, kar pomeni, da ne more stati samostojno kot popoln stavek. Apodoza ali klavzula “takrat” je glavna klavzula. Na primer, v stavku »Če grmi, se mucek lahko skrije pod posteljo«, »če grmi« je protasis in »potem bi se mucek lahko skril pod posteljo« je apodoza. Besedo “potem” lahko izpustimo iz pogojnega stavka: “Če bo zagrmelo, bi se mucka lahko skrila pod posteljo.”
Možnih je več različnih razmerij med protazo in apodozo. V zgornjem stavku protaza povzroči apodozo, saj grmenje povzroči, da se mucka skrije. Druge vrste pogojnih stavkov vsebujejo hipotetične situacije, ki so v nasprotju z dejstvom. Na primer, stavek: »Če bi bile banane v vesolju, bi tam lahko živele opice« vsebuje dve klavzuli, ki ne držita. Skladenjsko stavek implicira, da če bi bila prva klavzula resnična, bi bila druga.
Uporaba te besede v dramatiki sega v pozno klasično obdobje. V tradicionalnem grškem in rimskem gledališču igro običajno uvede zbor ali en igralec, ki daje zgodbi ustrezno ozadje. Za večino sodobnega gledališča so osnovne informacije podane z dialogom na začetku predstave. Vsako vrsto odprtine lahko opišemo kot protazo.
Hamlet se na primer začne s prizorom, v katerem dva stražnika vidita duh Hamletovega očeta. Med prvim dejanjem duh pripoveduje zgodbo o tem, kako ga je umoril Hamletov stric. Na ta način protaza nastavi dogajanje za preostanek predstave.