Prostovoljni odhod je pravni izraz, ki se uporablja za opis določenega sklopa okoliščin, ko nedržavljan zapusti državo. Izraz običajno velja za osebe, ki so predmet deportacije. To je najpogostejša oblika pomoči, ki je tujcem na voljo v tej situaciji.
Posameznik, ki se odloči za prostovoljni odhod, se praviloma izogne negativnim posledicam deportacije. Tak posameznik mora običajno oditi v določenem času na lastne stroške. Prostovoljni odhod običajno lahko odobrijo sodniki za priseljevanje, v nekaterih državah pa uradniki varnostne agencije, kot je Ministrstvo za domovinsko varnost Združenih držav (ZDA).
Nezapustitev države po odobritvi prostovoljnega odhoda lahko povzroči resne posledice. Tisti, ki ne odidejo v določenem roku, se lahko kaznujejo z globami in civilnimi kaznimi. Morda jim bodo prepovedali ponovni vstop v državo. Če pa tujec odide v določenem času, mu v prihodnosti običajno ni prepovedan ponovni zakonit vstop v državo.
Na splošno lahko tujec zahteva prostovoljni odhod dvakrat: pred zaključkom postopka odstranitve in ob zaključku postopka odstranitve. Preden se lahko vloži prošnja, pa mora zadevni tujec ustrezati smernicam države. Najpomembneje je, da tujec morda ni upravičen, če je bil obsojen zaradi težjega kaznivega dejanja ali je bil vpleten v teroristične dejavnosti.
Prostovoljni odhod se lahko odobri, če se zahteva pred zaključkom postopka odstranitve. To običajno velja le, če prosilec najprej umakne vse druge zahteve za oprostitev in dokaže, da ima finančna sredstva za odhod in da ni varnostno tveganje. Poleg tega se lahko od posameznika zahteva, da naloži obveznico, ki bo vrnjena šele, ko bo zapustil državo v navedenem časovnem okviru. Običajno ta časovna omejitev ni daljša od 120 dni.
Če se uporabi po zaključku postopka odstranitve, je prostovoljni odhod pogosto težje doseči, saj lahko obstajajo dodatne zahteve. Od tujca se lahko zahteva, da dokaže, da je bil do pet let pred vložitvijo zahteve moralna oseba; da je eno leto pred vložitvijo prošnje prebival v enem kraju; in da mu predhodno ni bilo dovoljeno oditi na podlagi podobnega sporazuma. Tujcu se običajno odobri tudi do 60 dni za izpolnitev sporazuma.