Nedejavni denar je ekonomski izraz, ki se nanaša na vsak denar, ki je figurativno nedelujoč v smislu, da ne dela ničesar, kar bi koristilo nikomur, še posebej lastniku. Ta izraz se lahko uporablja za katero koli vrsto denarja v banki, ki ne zasluži nobenih znatnih obresti ali ki sploh ne zasluži nobenih obresti. Drug način opisovanja te vrste denarja je, da ga označimo kot jalov denar, iz očitnega razloga, ker denar lastniku ne obrodi nobenih sadov.
Primer prostega denarja je pogosteje denar, ki se položi na tekoči račun. Višji kot je znesek denarja v takem štetju, bolj tragičen je v ekonomskem smislu zaradi dejstva, da bi se denar lahko uporabil za druge namene dobička ali obresti. Vsaj polaganje takega denarja na varčevalni račun bo prineslo določeno stopnjo obresti, kar je bolje kot stanje neaktivnosti ekonomskih donosov, ki se pojavlja na tekočem računu.
To ne pomeni, da ni smiselno imeti denarja na tekočem računu. Z ekonomskega vidika je več denarja, ki se položi na tekoči račun, neposredno povezano z izgubo dodatnih prihodkov, ki bi lahko nastali iz tega računa, še posebej, če lastnik računa komaj porabi več kot majhen del tega denarja. Ilustracijo koncepta prostega denarja je mogoče videti v situaciji, ko je gospa B položila 35,000 ameriških dolarjev (USD) na svoj tekoči račun. Ob predpostavki, da gospa B skoraj nikoli ni porabila več kot 3,000 USD na mesec, bi preostanek denarja miroval na njenem tekočem računu.
Če nasprotno, če gospa B pusti približno 5,000 USD na svojem računu, preostanek pa položi na varčevalni račun, ji bo denar prinesel vsaj zajamčene obresti. Natančno obrestno mero bodo poleg osebne politike banke določali tudi učinki kombinacije fiskalne in denarne politike. Gospa B je s tem, ko je denar naložila na varčevalni račun, pretvorila prej nedejavni denar v nekakšen aktiven denar, tudi če je raven aktivnosti minimalna in pasivna. Druga vrsta prostega denarja je likvidna gotovina, ki jo ljudje lahko nekje shranijo.