Prozopopeja je retorična naprava ali figura govora, v kateri nekdo deluje kot ali predstavlja nekoga drugega, ki je odsoten ali imaginarno. Izraz vključuje, vendar ne izključuje poosebljanja. Ko oseba uporablja prozopopejo, lahko na umetniški način ponudi drugačno perspektivo in s tem okrepi argumente ali naredi govor ali pisanje bolj nepozabno.
Z zgodovinskega stališča prozopopeja izhaja iz dveh besed v starogrščini. Prosopon v prevodu pomeni obraz ali oseba. Poiein pomeni narediti ali narediti. Tako prosopopeja dobesedno pomeni narediti obraz nekoga drugega.
Primer te naprave je v igri otrok. Na primer, če se deklica igra »princesko«, bi lahko rekla: »Jaz sem najlepša princesa na svetu! S svojim čarobnim žezlom bom vladal deželi!« Deklica ni princesa in nima zemlje, da bi vladala, ampak se obnaša, kot da ima ta naziv in oblast. Prosopopeja je tako ključna sestavina v izmišljenosti in gledališču.
Drug način, kako ljudje uporabljajo prozopopejo v vsakdanjem življenju, je sporočanje, kaj so drugi rekli ali čutijo. Včasih ljudje to počnejo na šaljiv ali posmehljiv način, na primer, če z tresočim glasom, podobnim nosu, rečejo: »Eh, kaj, sinček? Naj vklopim svoj slušni aparat!” posnemati starega človeka. Podobno bi lahko nekdo rekel: »Veš, moja mama je vedno govorila …« in nato poskušal posnemati materin glas in manire z vsemi besedami, ki jim sledijo. Rekel bi “Če bi bil tak in ta živ ….” je tudi primer te oblike govora. Ljudje uporabljajo to tehniko tudi za ustvarjanje lažnih razprav, da bi poudarili poanto, kot je slavno storil Abraham Lincoln v svojem “Nagovoru Cooper Union”.
Ljudje enačijo prozopopejo tudi s personifikacijo. Dejansko lahko oseba uporablja oba izraza sinonimno, čeprav prozopopeja ni izključna za personifikacijo. Primer personifikacije in prozopopeje je “Zvezde plešejo na nebu.” Zvezde kot nežive kroglice plinov ne morejo plesati, a če rečejo, da plešejo, si lahko človek ustvari precej drugačno sliko o tem, kako zvezda izgleda in kako se obnaša. To tehniko najdemo celo v večjih spisih, kot je Sveto pismo.
Čeprav lahko posameznik uporabi to retorično napravo za izboljšanje svojega govora, pisanja ali avtoritete, mora biti previden, da z njim ne pretirava. Preveč prozopopeje lahko povzroči, da se govor in pisanje zdita prisiljena in lahko prikrije resničnost; oseba mora izbrati, koliko je primerno glede na kontekst.