Zahteva za sprejem ali zahteva za priznanje je seznam kratkih izjav, ki jih ena stranka v tožbi pošlje drugi. Tožena stranka mora navedbe pisno priznati ali zavrniti in seznam vrniti nasprotnemu zagovorniku. Prošnje za sprejem se lahko uporabijo v različnih vrstah primerov. Ta postopek se zgodi med odkrivanjem, obdobjem, v katerem imajo vse stranke v zadevi možnost, da zberejo dokazno dokumentacijo in informacije, ki jih bodo uporabile v sojenju.
Obstaja več razlogov, zakaj se lahko uporabi prošnja za sprejem. Prvič, lahko se uporabi za zmanjšanje polemike v sodni dvorani z določitvijo osnovnega niza dejstev, ki niso sporna. Na primer, zahteva za sprejem lahko vključuje izjavo, kot je “Jane Doe je v ponedeljek zjutraj zalila svoj vrt ob 10.” Če je ta izjava priznana kot dejstvo, je ni mogoče oporekati pozneje v sojenju in to prihrani čas na sodišču.
Drug namen zahteve za priznanje je lahko zbrati vrsto dejstev, ki se lahko uporabijo kot dokaz za ugotovitev nespornih informacij v zvezi s primerom, na podlagi katerih je mogoče podpreti stališče. To bo uporabljeno za ustvarjanje primera ali za spodkopavanje primera, odvisno od tega, kdo vloži prošnjo za sprejem. Ljudje lahko tudi ugotovijo, da je mogoče podatke, ki jih zberejo, uporabiti tudi za strukturiranje dela njihove strategije za sodišče, odvisno od tega, kako se ljudje odzovejo.
Teoretično bi morala biti vsaka izjava v prošnji za sprejem diskretna, kar omogoča osebi, da potrdi ali zavrne izjavo s seznama. Vendar pa je včasih prošnja za sprejem predstavljena v obliki izjav, kot je “Jane Doe je v ponedeljek zjutraj ob 10 zalila svoj vrt, se pogovarjala s sosedo Celio Smith in nato šla po dovozu, da bi preverila njeno pošto.” V tem primeru lahko respondent celotno izjavo prizna ali zanika ali pa jo razdeli na sestavne dele. Odgovor bi lahko bil na primer: »Jane Doe priznava, da je v ponedeljek zjutraj ob 00 zalila svoj vrt in nato šla preverit svojo pošto, vendar zanika, da je govorila s Celio Smith.«
Na navedbo v prošnji za sprejem je mogoče tudi ugovarjati. Če želi nekdo vložiti ugovor, mora podati razloge za ugovor, sodnik pa bo odločil, ali je treba na zadevno navedbo odgovoriti ali ne.