V anatomiji možganov je prosencephalon, znan tudi kot prednji možgani, velik sklop struktur, sestavljenih iz diencefalona in telencefalona. Strukture diencefalona vključujejo talamus, hipotalamus in druga jedra sive snovi ali nevrone v bližini tretjega ventrikla, oblazinjenega območja, napolnjenega s tekočino. Telencefalon se nanaša na možgansko skorjo, največje območje možganov, skupaj z njegovimi projekcijami bele snovi in podpornimi celicami ter bazalnimi gangliji.
Med razvojem se možgani sprva oblikujejo kot tri regije, kasneje pa se razvijejo v pet. Te razvojne regije sestavljajo prosencefalon, mezencefalon ali srednji možgani in rombencefalon ali zadnji možgani. Tudi v tem obdobju prosencephalon upravlja ključne funkcije, kot so čustveno prikazovanje, hranjenje, spanje in telesna temperatura. Šele kasneje se ta regija pri višjih sesalcih loči v dve različni strukturi.
Pri ljudeh in drugih višjih sesalcih obstaja veliko funkcij, ki jih uravnava prozencefalon. Veliki možgani sodelujejo pri obdelavi večine tipov senzoričnih informacij, pa tudi pri usklajevanju in izvajanju motoričnih funkcij. Prav tako pomembno za ljudi, igra vlogo v procesih višjega reda, kot so odločanje, spomin, govor in razumevanje.
V diencefalonu je posredovanih več drugih kritičnih procesov. Nevroni v talamusu prejmejo dohodne senzorične signale in jih usmerijo v ustrezne predele možganske skorje. Bližnji hipotalamus sprošča hormone, ki uravnavajo spolno vedenje in uravnavajo samodejne procese, kot so lakota, žeja in cirkadiani ritmi, ki vplivajo na spanje. Tu se nahajajo tudi žleze, kot sta hipofiza in epifiza, kjer pomagajo pri rasti in delovanju homeostaze.
Za pravilen razvoj prozencefalona je potrebna prisotnost kemičnih signalov, ki se sproščajo ob ustreznem času. Sprva se nevronske in matične celice začnejo razvijati na majhnem območju, imenovanem nevraxis. Celice na sprednji strani nevroksisa izločajo proteine, ki spodbujajo diferenciacijo med sprednjimi celicami in tistimi na zadnjem koncu nevraksisa. Sprednje celice se razvijejo v prosencefalon, zadnje celice pa sčasoma postanejo deli srednjih in zadnjih možganov.
Po tej začetni delitvi med sprednjim in zadnjim delom pride do ponovne aktivacije signalnih proteinov. Celice na ločnici med nevronskim in ne-nevralnim tkivom na sprednji strani sproščajo beljakovine, kot je mreža beljakovin, imenovana Wnt. Ti signali inducirajo rast in diferenciacijo ločenega tkiva prosencefalona. Telencefalon in diencefalonsko tkivo nastaneta kmalu zatem, vendar še vedno obsegata eno samo strukturo. Druge beljakovine pomagajo tej možganski regiji, da se pravilno razvije vzdolž dorzalnih do ventralnih linij in da se diferencira v diskretne strukture.