Proksimalni tubul je del ledvice, ki je odgovoren za filtriranje glukoze, soli, aminokislin, kalija, fosfatov, vitaminov in mineralov ter sečnine v krvi ter za ponovno uvajanje krvi nazaj v oskrbo s krvjo. Sestavljen je iz dveh delov: pars convoluta in pars recta. Pars convoluta je, kot pove že njegovo ime, zavit in je začetni del proksimalne tubule, ki reabsorbira vodo, sol in zgornje hranilne snovi in stranske produkte ter proizvaja tako imenovane organske katione in anione, kot je tudi kreatinin. kot vodikovi ioni v sekretornem procesu. Pars recta, ravno padajoči del, prav tako filtrira vse to in bikarbonat za uravnavanje pH v krvi.
Odstranjevanje snovi iz krvi, ki se ne smejo ponovno absorbirati nazaj v oskrbo s krvjo, je še ena funkcija strukture. Deluje z drugimi deli sistema ledvičnih tubulov in je član tako imenovanega sistema zbiralnih kanalov. Proksimalni tubul pod pritiskom sprejema hranila iz Bowmanove kapsule skozi drobne arteriolne odprtine; te odprtine so premajhne za prehajanje beljakovin. Struktura lahko proizvaja brezvodni amoniak za čiščenje protonov, proizvaja bikarbonatne ione, kot je potrebno za uravnavanje pH, in celo pomembno prispeva k uravnavanju krvnega tlaka.
Proksimalni tubul večinoma deluje kot montažna linija za absorpcijo in reabsorpcijo in proizvaja ione, kot so bikarbonatni ion, in organske kisline, kot je kreatinin, v filtrat. Transport natrija prenaša filtrat skozi tubule, filtracija pa je v bistvu izotonična, kjer mehanizmi, ki so energijsko odvisni vzdolž črte, absorbirajo in ponovno absorbirajo hranila, da dosežejo njihovo ustrezno ravnovesje v krvi. Večina ponovne absorpcije poteka v pars recta, kjer se zbirajo visoke koncentracije hranil in povzročijo osmotsko ponovno absorpcijo vode.
Ko filtrat prejmemo iz Bowmanove kapsule, so epitelijske celice znotraj te strukture transport za gibanje in ponovno absorpcijo glukoze in aminokislin, pa tudi večine vode in nekaj sečnine. Mitohondriji prenašajo tudi hranila, kjer lahko puferski fosfati uravnavajo pH urina. Protonske črpalke nato razpršijo protone v urin za izločanje.
Najpogostejša oblika ledvičnega raka je karcinom ledvičnih celic, ki običajno nastane v proksimalnem tubulu. Poleg tega lahko pride do nemaligne akutne tubularne nekroze, če pride do poškodb zaradi toksinov ali nekaterih antibiotikov, pigmentov in sepse. Neuspehi pri absorpciji in ponovni absorpciji so lahko posledica bolezni, znane kot Hartnupova bolezen, ki je prirojena genska motnja, zaradi katere žrtve ne morejo absorbirati aminokislin in tako ne uspejo. Druge bolezni sta ishemija, ki je omejevanje oskrbe s krvjo, ki povzroči nekrozo tkiv in celic, ki so oropane kisika in hrane iz krvi, ter intersticijski nefritis, ki je vnetje tkiv, ki obdajajo proksimalni tubul, ki lahko brez nadzora povzroči odpoved ledvic.