Produktivnost programiranja se običajno nanaša na to, kako učinkovito lahko programer izdela kodo za določen projekt, kar je mogoče oceniti ali ovrednotiti na več načinov. V preteklosti je produktivnost pogosto temeljila na neobdelanem izpisu vrstic kode, saj je bilo veliko programov ustvarjenih iz nič in je zahtevalo veliko programiranja. Z uporabo novejših tehnik pa se lahko produktivnost bolj natančno nanaša na to, kako hitro je mogoče rešiti težave in kako dobro lahko programer poleg ustvarjanja izvirne kode prepozna uporabne bližnjice. Produktivnost programiranja se lahko nanaša tudi na to, kako »čista« je programerjeva koda, glede na to, koliko dodatnega dela bo morda potrebno za dokončanje kode.
Izraz “programska produktivnost” se uporablja v zvezi z računalniškim programiranjem in tem, kako hitro ali učinkovito lahko programer ustvari novo kodo za programsko opremo. Ta izraz je izjemnega pomena za razvoj programske opreme, saj lahko povečana produktivnost pomaga, da se program zaključi hitreje in z nižjimi stroški. V preteklosti se je produktivnost programiranja običajno nanašala na to, kako hitro in učinkovito lahko računalniški programer ustvari kodo. Številni razvijalci so uporabili pristop “čistega lista”, pri katerem je bila koda ustvarjena iz nič, da bi naredili računalniški program.
Sodobno programiranje pa je v veliki meri sprejelo uporabo različnih platform in programov, ki jih je mogoče uporabiti pri ustvarjanju nove programske kode. To je močno povečalo osnovno produktivnost programiranja, saj lahko računalniški programerji uporabljajo te platforme za hitrejše ustvarjanje kode na smiseln način. Ko so se te spremembe zgodile, pa je produktivnost programiranja dobila nove pomene, da bi lahko spremljali, kako učinkovito je računalniški programer sposoben izdelati kodo za novo programsko opremo. Pogosteje je takšna produktivnost povezana s tem, kako hitro lahko programer prepozna in reši težave med razvojem nove programske opreme in z zmožnostjo programerja, da prepozna, kdaj je mogoče uporabiti obstoječo kodo, namesto da bi sestavil program iz “čistega lista”.
Produktivnost programiranja je treba upoštevati tudi glede na kakovost kode, ki jo ustvari programer. Dva programerja lahko delata z različno hitrostjo, prvi ustvari 1,000 vrstic kode v enem tednu, drugi pa lahko v tem času ustvari le 500 vrstic kode. Vendar teh neobdelanih številk ne bi smeli uporabljati za ocenjevanje produktivnosti programiranja, saj sama koda morda ni enake kakovosti. Če so potrebni meseci dodatnega dela za odpravljanje napak v 1,000 vrsticah kode, ki jih je ustvaril prvi programer, medtem ko je 500 vrstic kode, ki jih je ustvaril drugi, brez napak in pripravljenih za uporabo, je produktivnost drugega programerja lahko veliko boljša.