Prodaja ali menjava je pravni izraz, ki se uporablja za označevanje neke vrste transakcije, ki vključuje prostovoljno zamenjavo premoženja. Transakcija te vrste se razlikuje od vložka, dedovanja darila, saj prodaja ali zamenjava zahteva, da kupec in prodajalec od transakcije prejeta neko vrsto vrednosti. V večini primerov ta transakcija povzroči nastanek neke vrste dobička ali izgube, ki jo je treba evidentirati v davčnih evidencah.
To ustvarjanje neke vrste obdavčljivega dobička ali izgube razlikuje prodajo ali zamenjavo od drugih vrst finančnih transakcij. V primerih, ko izmenjava vrednost za vrednost ustvari dobiček za eno od strank, obstaja velika verjetnost, da bo treba plačati vsaj nekaj davkov. Glede na vrsto zadevnega sredstva je morda mogoče del davka odložiti za prihodnja obdobja ali celo trajno odložiti del dobička. Ker se davčna zakonodaja razlikuje od ene jurisdikcije do druge, se bo postopek za ocenjevanje vseh dobičkov ali izgub, ustvarjenih s prodajo ali zamenjavo, razlikoval, zaradi česar je treba pri pripravi davčnih napovedi upoštevati veljavno zakonodajo.
Za razliko od transakcij, ki vključujejo darila ali dediščine, prodaja ali zamenjava zahteva, da obe strani pridobita določeno vrednost od posla. Razpon vrednosti ne pomeni nujno, da obe strani na nek način pridobita. Na primer, če se lastnik stanovanja odloči prodati nepremičnino za manj kot lastniški kapital v domu, se nepremičnina proda z izgubo, čeprav lastnik še vedno prejme nekaj nadomestila od prodaje. Hkrati kupec, ki lahko kupi dom pod trenutno tržno vrednostjo, objavi precejšen dobiček, ki je lahko obdavčljiv, odvisno od lokalne davčne zakonodaje in podrobnosti prodaje.
Včasih obstajajo situacije, v katerih se uporablja pristop prodaje ali zamenjave in transakcija ne povzroča davčne obremenitve. Na primer, če se dva lastnika stanovanj odločita za enakomerno zamenjavo za nekaj nepremičnin, obstaja možnost, da ne bo treba plačati dodatnih davkov, tudi če zadevni nepremičnini nimata enake vrednosti. To še posebej velja, če veljavna davčna zakonodaja omogoča stranki, ki ima dobiček od prodaje ali zamenjave, da zahteva določen znesek izključitve. Če je znesek dobička manjši od trenutno dovoljene izključitve, potem zaradi zamenjave nepremičnin ni dodatnih davkov.