Pristranskost razpoložljivosti je človeška kognitivna pristranskost, zaradi katere ljudje precenjujejo verjetnost dogodkov, povezanih z nepozabnimi ali živimi dogodki. Ker se nepozabni dogodki še povečajo z medijsko poročanjem, se pristranskost še povečuje na družbeni ravni. Dva pomembna primera bi bili ocene o verjetnosti letalskih nesreč in o tem, kako pogosto so otroci ugrabljeni. Oba dogodka sta precej redka, vendar velika večina prebivalstva meni, da sta pogostejša kot sta in se temu primerno tudi obnaša.
V resnici je veliko večja verjetnost, da bodo ljudje umrli zaradi avtomobilske nesreče kot letalske nesreče, otroci pa bolj verjetno umrejo v nesreči kot ugrabljeni. Večina ljudi meni, da je ravno obratno, saj so manj verjetni dogodki bolj »na voljo« – bolj nepozabni. Pogled na literaturo ali celo samo interakcije vsakdanjega življenja bo razkril na tisoče primerov pristranskosti glede razpoložljivosti v akciji.
Pristranskost razpoložljivosti je v korenu mnogih drugih človeških pristranskosti in učinkov na ravni kulture. Na primer, srednjeveška medicina je bila verjetno komaj bolj učinkovita kot puščanje bolezni pri miru, da se pozdravi sama, a ker so časi, ko je terapija “delovala”, so v glavah mnogih bolj dostopni, je opravljanje medicine na splošno veljalo za učinkovito, ne glede na to, ali je ali ne. res je bilo.
Študijo te pristranskosti sta začela psihologa Amos Tversky in Daniel Kahneman, ki sta ustanovila področje »hevristike in pristranskosti« in razvila model, imenovan teorija obetov, za razlago sistematične pristranskosti pri človekovem odločanju. Kahneman je nato leta 2002 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo za svoje delo, čeprav nikoli ni obiskoval ekonomskega razreda. Tversky, njegov dolgoletni partner pri raziskovanju hevristike in pristranskosti, je umrl leta 1996.
Koncept, ki je tesno povezan s pristranskostjo razpoložljivosti, je koncept zanemarjanja osnovne stopnje. Zanemarjanje osnovne stopnje se nanaša na integracijo nepomembnih informacij v verjetnostno sodbo, pri čemer se ta odkloni od naravne osnovne stopnje. Primer bi bil, da bi nekoga spustili na fakulteto samo na podlagi intervjuja, ko so empirične študije pokazale, da so pretekli uspeh in ocene najboljši možni pokazatelj prihodnje uspešnosti in da intervjuji zgolj zameglijo oceno. Ker pa imajo ljudje radi »videti stvari na lastne oči«, se bodo razgovori verjetno nadaljevali, tudi če ni podpore za njihovo učinkovitost.