Prirejanje parametrov je prefinjena oblika vdiranja, ki ustvari spremembo enotnega lokatorja virov ali URL-ja, povezanega s spletno stranjo. V bistvu poseg v parametrov omogoča hekerju dostop do vseh informacij, ki jih končni uporabnik vnese na prizadeto spletno stran, in jih preusmeri hekerju za nepooblaščeno uporabo. Ta vrsta hekerskih dejavnosti se pogosto uporablja za pridobitev dostopa do osebnih podatkov, kot so številke kreditnih kartic, identifikacijske številke, ki jih je izdala vlada, in drugi podatki, ki so lastniške narave.
Eno najpogostejših orodij, ki se uporabljajo za zmanjšanje možnosti poseganja v parametre, je požarni zid. Kot del delovanja požarnega zidu je treba preveriti vsak parameter ali identifikacijske podatke, ki definirajo spletno stran, da se omogoči popoln dostop do strani. Če kateri koli parameter ne ustreza standardom, vzpostavljenim med izvajanjem požarnega zidu, je dostop blokiran in ga heker ne more zavarovati.
Namestite lahko različne druge nastavitve, da omejite možnost hekerja, da uporabi poseganje v parametre. Tako kot požarni zid te nastavitve preverijo stanje vseh parametrov in poskrbijo, da ni nič narobe. Ta postopek preverjanja bo preučil številski obseg, ki je bil nastavljen za spletno stran, ter najmanjšo in največjo dolžino vnesenih nizov, ki se uporabljajo na strani. Če se kateri koli parameter ne ujema z izvirno konfiguracijo, je dostop zavrnjen.
Tudi če so ti zaščitni ukrepi vzpostavljeni, je priporočljivo, da vsako računalniško omrežje opravi načrtovan varnostni pregled, da se ugotovijo morebitni poskusi poseganja v parametre s strani zunanjega vira. Rutinski varnostni pregledi lahko pogosto odkrijejo morebitne slabosti v trenutnih varnostnih nastavitvah in omogočijo zaščito URL-jev pred novejšimi in močnejšimi virusi in drugimi nevarnostmi, ki bi lahko premagale trenutne varnostne protokole.
Kot orodji za omejevanje nedovoljenega poseganja v parametre se uporabljata tako uvrščanje na seznam dovoljenih kot na črno listo. Bele liste v bistvu delujejo tako, da sprejemajo samo vnos, ki je dovoljen s trenutnimi varnostnimi nastavitvami. Črni seznam se bolj osredotoča na zavrnitev dostopa z uporabo kakršnega koli vnosa, ki ni posebej vključen v varnostne protokole. Glede na stopnjo in vrsto želene varnostne zaščite se lahko hkrati uporabljata eno ali obe orodji.