Kaj je pripovedna struktura?

V literaturi in filmu zgodbe praviloma sledijo pripovedni strukturi, ki je v bistvu okvir za pripovedovanje zgodbe. Posebni elementi, vključeni v ta okvir, se lahko razlikujejo, čeprav bo v večini primerov pripovedna struktura vključevala nadgradnjo, vrhunec in resolucijo. Pogosto bo zgodba vključevala druge elemente, kot je ekspozicija, v kateri so predstavljene osnovne informacije, da se orientira bralec ali gledalec; in padajoče dejanje ali razplet, v katerega se elementi zgodbe začnejo zavijati pred končno resolucijo.

Tipična pripovedna struktura je lahko nekako takole:

Uvod ali ekspozicija, v kateri so predstavljeni liki in postavitev.
Naraščajoče dogajanje, v katerem se začnejo razvijati težave in se morajo liki soočiti s stisko.
Vrhunec, v katerem se liki soočijo s stisko in jo bodisi premagajo bodisi jih premaga.
Padajoče dejanje, v katerem so razložene podrobnosti zapleta in se liki zaradi vrhunca spremenijo.
Resolucija ali razplet, v katerega se zavijejo elementi zapleta in se zgodba konča.

Vse zgodbe ne bodo sledile tej pripovedni strukturi, vendar je to morda najpogostejša struktura zgodb, ki bodo sledile. Podzapleti lahko zapletejo strukturo in nekateri pisci se lahko odločijo, da bodo pripovedovali zgodbo, ne da bi dali poudarek na določene dogodke, like ali teme. Priljubljena praksa v filmih je na primer, da se zgodba začne na koncu in gledalcem pokaže rezultat vrhunca. Film se bo nato vrnil nazaj, začel od začetka in gledalcem dal vpogled v to, kako je prišlo do posledic.

Druga vrsta pripovedne strukture, ki spremeni način pripovedovanja zgodbe, bo vključevala uporabo in media res, kar v bistvu pomeni začetek na sredini. Ko bo takšna zgodba pripovedana, se bo bralec oziroma gledalec že na začetku zgodbe znašel sredi dogajanja. Ko bo zgodba napredovala, bo moral bralec sestaviti dogodke, ki so se zgodili pred začetkom pripovedi, in kaj se bo zgodilo od takrat naprej. Takšna pripovedna struktura lahko v bralcu ustvari občutek nelagodja, ki je primeren za razvoj določenega zapleta, teme ali tona. Pisec pa tvega, da bo bralca tako dezorientiral, da elementi zapleta niso smiselni oziroma postajajo vse manj jasni, ko zgodba napreduje.