Prilagodljivo sevanje je, ko se ena vrsta razcepi, da zasede več niš v okolju in se sčasoma razvije v več vrst. Vrste so najuspešnejše pri prilagodljivem sevanju po množičnem izumrtju ali pri kolonizaciji prej nenaseljenega otoka. V obeh primerih se niše, ki bi jih običajno zasedle konkurenčne vrste, pustijo proste za izkoriščanje nove vrste.
Ekosistem je sestavljen iz številnih vrst rastlin in živali, ki tekmujejo za preživetje. V tipičnem ekosistemu se bo vrsta razvila tako, da bo zasedla določeno ekološko nišo, ki je opredeljena kot vloga, ki jo ima življenjska oblika v svojem okolju, vključno s habitatom, v katerem živi, in viri, ki jih porabi. V večini ekosistemov več vrst zaseda iste niše in se morajo še naprej razvijati, da bi ob omejenih virih pridobile prednost pred konkurenčnimi vrstami. Vse vrste v sistemu se nenehno razvijajo, zato se večina teh tekmovanj konča v zastoju in le občasno se bo ena vrsta razvila, da bo prevladovala nad drugimi.
V novem okolju, kot je na primer na nedavno nastalem otoku, so številne ekološke niše nezasedene. Prilagodljivo sevanje se pojavi, ko ena vrsta prispe v novo okolje in se razvije, da izkoristi številne ekološke niše. Sčasoma bo ena vrsta postala več vrst, ki se ne morejo več križati. Ta evolucijski vzorec je pogost po vsem svetu in ga je mogoče zaslediti skozi fosilne zapise številnih rastlin in živali.
Eden najbolj znanih primerov prilagodljivega sevanja je evolucija ščinkavcev na Galapaških otokih. Menijo, da so te majhne ptice, ki jedo semena, prispele pred nekaj milijoni let na razmeroma nenaseljene otoke, ki ležijo 600 milj zahodno od Ekvadorja. Ker drugih majhnih ptic ni bilo, so matične vrste razvile različne oblike kljuna, da bi jedle različno hrano, ki je na voljo na otokih. Činkavci so se razvili tako, da so imeli kljune, ki so jim pomagali jesti žuželke, ličinke in rože, ena vrsta pa se je razvila celo v kljun, ki je omogočal oblikovanje in uporabo orodja za lovljenje hroščev. Po obisku Galapaških otokov leta 1835 je Charles Darwin s seboj domov prinesel številne od teh ptic, kasnejše preučevanje njihovih kljunov pa ga je pripeljalo do razvoja svoje teorije evolucije.
Drug primer prilagodljivega sevanja je razvoj torbarjev na avstralski celini. Marsupiali so se začeli kot majhna bitja, podobna oposumu, vendar so se razvili v številne vrste, ko so prispeli v Avstralijo pred približno 55 milijoni let. Na celini ni bilo drugih sesalcev, zato so vrečarji izžarevali, da bi izpolnili vloge, ki so jih v preostalem svetu zasedali netobari. Kenguruji so se razvili v velike živali na paši, torbarski levi pa v velike plenilce.