Prihodnji čas glagola je glagolska oblika, ki označuje dejanje, ki se še zgodi. V angleščini je na splošno označen s kombinacijo sedanjika glagola s pomožnim glagolom in/ali prislovom, ki določa čas dejanja. Dva posebna primera prihodnjega časa sta hipotetični, ki ga lahko uporabimo za označevanje nečesa, kar je bilo morda v prihodnosti v nekem trenutku v preteklosti, in prihodnji popoln, ki se uporablja za označevanje nečesa, kar bo ob nekem času v preteklosti. čas v prihodnosti. Hipotetično je na splošno označeno s pomožnim glagolom “would”, kot je “Brian je rekel, da bo prišel na zabavo.” Prihodnji dovršek je ustvarjen z združevanjem pomožnega glagola v prihodnjem času s preteklim deležnikom, kot v »V nekem trenutku smo morda rešili to uganko«.
Pomožni glagol, znan tudi kot pomočni glagol, se doda glavnemu glagolu v stavku, da ustvari glagolsko frazo. Pomožna glagolska oblika, ki je najpogosteje povezana s prihodnjim časom, je “bo”, kot v stavku “Kdo bo odgovoril na moje vprašanje?” Tradicionalno naj bi se pomožni glagol “shall” uporabljal namesto “will” za govor v prvi osebi, kot v “Ne bom se predal”, vendar je sodobna uporaba naredila will in will zamenljiva. Besedna zveza “grem” je uporabna tudi za “bo”. Drugi pomožni glagoli, kot so »lahko«, »mogoče«, »bi moral« in »mora«, se uporabljajo za označevanje prihodnosti z različnimi stopnjami neposrednosti in gotovosti, ali se bo dejanje zgodilo.
Prihodnji čas lahko označimo tudi z dodajanjem prislova sedanjiku; bodisi beseda, kot je »kmalu« ali »jutri« ali prislovna besedna zveza, kot je »nocoj ob polnoči« ali »ko se veja zlomi«, omogoča, da kontekst, ki ga zagotavlja prislov, nakazuje, kdaj je pričakovano dejanje. Lahko sta prisotna tako pomožni glagol kot prislov, kot v »Jutri bo družba odgovorila na vsa vaša vprašanja« ali pa je prislov lahko edini indikator v stavku, kot v »Ladja na Bermude odpluje jutri«.
Prihodnji čas je lahko težko prevesti, saj ga različni jeziki obravnavajo različno. Klasična latinščina in nekateri drugi romanski jeziki imajo posebne oblike konjugacije glagolov, ki označujejo prihodnji čas. Številni drugi evropski jeziki imajo posebno pomožno besedo, ki jo uporabljajo, z manj raznolikimi prihodnjimi oblikami. Nekateri jeziki nimajo niti prihodnjega časa. Na primer, starohebrejščina je imela čase za popolna in nepopolna dejanja in je bila odvisna od konteksta, da bi razlikovala med sedanjimi dejanji, kot je »potujem v Jeruzalem«, in prihodnjimi dejanji, kot je »potoval bom v Jeruzalem«. Zaradi teh razlik lahko prevodi prihodnjega časa, zlasti za začetnike ali avtomatizirano prevajanje, zvenijo nerodno in nerodno.