Nekatere vlade bodo nekatere ljudi zaprle ali zaprle, preden so zagrešile kaznivo dejanje ali so bile obtožene. To je znano kot preventivni pripor. Medtem ko se številne države po svetu ukvarjajo s tem dejanjem, da preprečijo teroristom in drugim grožnjam družbi, da bi povzročile škodo, druge države, zlasti tiste, ki jim vladajo diktatorji, uporabljajo preventivno pridržanje z malo ali brez skrbi za človekove pravice.
Preventivnega pripora ne smemo zamenjevati z drugim podobnim izrazom, pridržanjem osumljencev. Pridržanje osumljenca običajno nastopi bodisi po kazenski obtožbi bodisi tik pred obtožbo osumljenca kaznivega dejanja. Preventivni pripor dovoljuje organom pregona, da zaprejo vsakogar, za katerega imajo utemeljen razlog za domnevo, da bi lahko storil kaznivo dejanje.
Številne demokracije po svetu uporabljajo preventivno pridržanje za zaustavitev morebitnih terorističnih napadov. Na primer, po številnih terorističnih bombnih napadih je britanska vlada dovolila organom pregona, da morebitne teroriste pridržijo do 14 dni. Leta 2006 je bila ta omejitev podaljšana na 28 dni, leta 2008 pa je bila ponovno podaljšana, tokrat na 42 dni. Po preteku določenega časa je treba zapornike bodisi obtožiti kaznivega dejanja bodisi izpustiti.
V Združenih državah Amerike nekatere spremembe ustave zagotavljajo pravice zaprte osebe. V skladu s temi spremembami osebe ni mogoče pridržati brez pravnega zastopstva ali pridržati brez obtožbe kaznivega dejanja. Leta 2009 pa je predsednik Združenih držav Amerike Barack Obama začel razpravljati o možnosti vzpostavitve sistema preventivnega pridržanja, ki bi teroriste lahko zadrževal za nedoločen čas brez sojenja. Ta predlagani sistem je bil namenjen zadrževanju nevarnih zapornikov iz taborišča Guantanamo Bay v ujetništvu, potem ko so ga zaprli, vendar je ta ideja vznemirila številne zagovornike človekovih pravic.
Mnogi od teh zagovornikov tudi menijo, da nekatere druge države uporabljajo preventivni pripor, da posameznikom odvzamejo človekove pravice. Na primer, v Kostariki je oseba lahko pridržana do enega leta brez kazenske obtožbe ali sojenja. Dejansko trajanje pripora pa je lahko tudi tri leta.
Zakon o notranji varnosti iz leta 1960 v Maleziji je še en zakon o preventivnem pridržanju, ki ga poskušajo odpraviti številne skupine za človekove pravice. Po tem zakonu lahko uradniki aretirajo in pridržijo vsakega posameznika, za katerega menijo, da je grožnja ali možen zločinec. Dve leti naj bi bili najdaljši čas, ki bi ga lahko pridržali ti zaporniki, vendar se večkrat ta preventivna kazen podaljša za nedoločen čas.