Prekomerna diagnoza se pojavi, ko zdravstveni delavec pri bolniku diagnosticira motnjo, ki ne bo imela nobenih škodljivih simptomov niti na kakršen koli smiseln način spremenila poteka bolnikovega življenja. Ko posameznik, ki postavlja diagnozo, to prepozna in temu primerno svetuje bolniku, naj ne išče zdravljenja, ni škode. Ko pa zdravstveni delavec svetuje potek zdravljenja, se lahko bolnik, ki je iz vseh praktičnih razlogov v dobrem zdravju, vključi v potek zdravljenja, ki vključuje škodljive stranske učinke. Prevelika diagnoza se najpogosteje pojavi pri predhodnem presejanju raka. Zgodnji pregledi raka pogosto odkrijejo navidezno rakavo tkivo in priporočajo zdravljenje kljub dejstvu, da je v mnogih primerih možnost za dolgotrajno škodo malo ali nič.
Eden od bistvenih elementov prevelike diagnoze je, da je diagnosticirano stanje resnično in prisotno. Ni nujno, da gre za napačno diagnozo – preprosto je nepotrebna, ker obravnavanje ali celo poznavanje problema ne more prinesti nobenih možnih koristi. Nekatere definicije celo menijo, da je diagnoza neozdravljivega stanja pretirana diagnoza, saj je diagnoza, čeprav pravilna, povsem nepomembna. Diagnoza se lahko šteje za nepomembno tudi, če pacient nima interesa poiskati zdravljenje zaradi pretirane bolečine in neprijetnosti, ki bi jih povzročila, omejene možnosti za uspeh ali drugih osebnih ali kulturnih razlogov.
Na žalost je pogosto nemogoče ugotoviti, ali se je čezmerna diagnoza pojavila ali ne, šele dolgo po postavitvi diagnoze in nadaljnjem zdravljenju ali odsotnosti tega. Za številne težave, kot so nekateri zgodnji znaki raka, je nemogoče zgodaj ugotoviti, ali je zdravljenje nujno potrebno. Nekateri posamezniki, ki se izogibajo zdravljenju, morda nikoli ne bodo pokazali simptomov ali imeli kakršnih koli škodljivih učinkov. Drugi pa bi lahko razvili resna in škodljiva stanja, če se vzdržijo zdravljenja. Edini zanesljiv način za oceno, ali je prišlo do prevelike diagnoze ali ne, je, da se izognemo zdravljenju diagnosticiranega stanja in ne opazimo nobenih škodljivih učinkov tega stanja do konca življenja.
Edina najpomembnejša posledica prevelike diagnoze je nepotrebno zdravljenje. V manjših primerih lahko to pomeni jemanje poceni antibiotikov ali kratek čas po kakšnem drugem prav tako nevsiljivem režimu zdravljenja. V hujših primerih prevelike diagnoze lahko posamezniki sledijo dragim, vsiljivim in bolečim režimom zdravljenja, ki vključujejo kemoterapijo, obsevanje, operacijo ali vrsto drugih neprijetnih praks. Vsa neprijetnost zdravljenja je v takih primerih nepotreben odziv na diagnozo.