Preusposabljanje amigdale se nanaša na reprogramiranje dela možganov, ki je odgovoren za reakcije strahu, ki povzročajo tesnobo in stres. Ti programi uporabljajo vaje za um in telo, tehnike sproščanja, vizualizacijo in zavestni nadzor misli, da zaobidejo zapleteno vezje v možganih, ki je odgovorno za odzive strahu. Preusposabljanje amigdale uči ljudi, kako drugače gledati na čustvene spomine, shranjene v tem delu možganov. Lahko se uporablja za zdravljenje posttravmatske stresne motnje (PTSD), anksioznih motenj in simptomov sindroma kronične utrujenosti.
Amigdala je ovalni del možganskega limbičnega sistema, imenovan čustveni možgani. Povezan je z možganskim deblom in uravnava odziv fizičnega strahu s povečanjem srčnega utripa, dihanja, krvnega tlaka, adrenalina in potenja. Te pogojene odzive strahu v amigdali lahko najdemo pri tisočih vrstah, vključno s sadnimi muhami, in veljajo za bistvene za preživetje.
Raziskovalci so odkrili, da se možgani na strah in stres odzovejo s kompleksnim vezjem, ki usmerja in shranjuje spomine tako zavestno kot nezavedno po dveh različnih poteh. Ko se človek sooči z nevarnostjo, oči ali ušesa hitro prenašajo naučeno informacijo o nevarnosti v talamus, ki informacije loči na dve nevronski poti. Ta proces se zgodi samodejno in običajno brez zavestnega razmišljanja.
Zaznavanje nevarnosti potuje v možgansko skorjo, kjer se informacije o nevarnosti razlagajo iz preteklih izkušenj, proces, ki lahko traja sekundo ali dve. Opozorilo gre tudi takoj iz amigdale v možgansko deblo, kjer se telo odzove tako, da sprošča stresne hormone ter poveča dihanje in srčni utrip, da se pripravi na boj ali beg. Amigdala reagira instinktivno kot mehanizem za preživetje in se ne zanaša na učenje opravljanja svoje funkcije.
Preusposabljanje amigdale uporablja zavestni um za preoblikovanje možganov in spreminjanje odzivov strahu, ki se pojavijo samodejno. Ljudje, ki uporabljajo tehnike preusposabljanja amigdale, lahko poskusijo z meditacijo, vizualizacijo ali zavestnimi miselnimi vzorci, da spremenijo, kako se strah razlaga v možganski skorji. Cilj teh programov je obrniti nezavedni odziv strahu v amigdali z ustvarjanjem novih spominov, ki ne sprožajo fizičnih znakov stresa.
Nevrologi menijo, da je ta proces težak, ker reakcije na strah predstavljajo primitivno funkcijo, ki je bistvena za preživetje vrste. Verjamejo, da so bili ti odzivi v možganih vgrajeni, da se sprožijo, ko so se zgodnji ljudje soočili s plenilci. V sodobnem svetu, kjer nenehne grožnje preživetju običajno ni, lahko odziv strahu omeji človekovo sposobnost, da deluje pod stresom ali po travmatičnem dogodku, ki se ponovi v spominu.
Nekdo, ki trpi zaradi posttravmatske stresne motnje, lahko doživi fizične reakcije, ko vidi nekaj, kar sproži spomine na travmatični dogodek. Nezavedni spomini, ohranjeni v amigdali, v delčku sekunde pošljejo opozorila v možgansko deblo, zaradi česar je težko nadzorovati zavestno interpretacijo izkušnje, da bi zaobšli ta odziv. Vojni veterani, žrtve spolnih napadov in žrtve zločinov pogosto trpijo za PTSD. Zdravniki so ugotovili nekaj uspeha z zaviralci beta, ki bi lahko nadzorovali resnost simptomov.