Preostali vrednostni papir je vsaka vrsta katere koli vrste vrednostnega papirja, ki bi ga lahko imetnik vrednostnega papirja v nekem trenutku v prihodnosti pretvoril v navadne delnice družbe izdajatelja. Dve najpogostejši vrsti teh vrednostnih papirjev sta zamenljive obveznice in zamenljive prednostne delnice. Pri obeh teh instrumentih ima imetnik na splošno možnost, da jih pretvori v navadne delnice, če cena osnovne delnice preseže določeno vnaprej določeno mejo. Ena od pomanjkljivosti preostalega vrednostnega papirja za izdajatelja je, da lahko zmanjša meritve dobička na delnico s povečanjem števila uveljavljajočih se delnic.
Včasih imajo vlagatelji priložnost, da sodelujejo pri nekakšni hibridni naložbi, ki združuje značilnosti tako fiksnega dohodka kot lastniškega kapitala. To je lahko koristno za vlagatelje, ki se niso pripravljeni zavezati nakupu lastniškega kapitala, razen če se cena delnice dvigne. Podjetja izdajajo te vrednostne papirje kot način zbiranja denarja. Tak vrednostni papir je znan kot preostali vrednostni papir, ki vsebuje prednosti in slabosti tako za vlagatelje kot za podjetja.
Kot primer delovanja preostalega vrednostnega papirja lahko vlagatelj kupi zamenljivo obveznico, ki vrača redna plačila obresti tako kot običajna obveznica. Razlika je v tem, da ima zamenljiva obveznica izvršilno ceno, ki je cena osnovne delnice, pri kateri se začne proces konverzije. Ko je ta cena dosežena, ima vlagatelj možnost trgovati z obveznico za vnaprej določeno količino delnic.
Zamenljive prednostne delnice, druga vrsta preostale vrednostne papirje, delujejo na približno enak način kot zamenljive obveznice. V tem primeru pa element s stalnim donosom vrednostnega papirja ne izvira iz plačil obresti, temveč iz plačil dividend. Pri obeh teh instrumentih, pa tudi pri drugih, redkejših oblikah preostalih vrednostnih papirjev, obstaja nevarnost za vlagatelje, če cena osnovne delnice nikoli ne doseže izvršilne cene in ne pride do konverzije. Če je temu tako, bodo ti vrednostni papirji na splošno slabši v primerjavi z drugimi instrumenti s stalnim donosom.
Vsako podjetje, ki izda preostali vrednostni papir, lahko denar, zbran z izdajo, uporabi za financiranje neke nove poslovne pobude. Če pa se vrednostni papirji pretvorijo v navadne delnice, pa so lahko rezultati škodljivi za dobiček podjetja na delnico, kar je ključna metrika, ki jo preučujejo vlagatelji. Ko vlagatelji pretvorijo obveznice in prednostne delnice v navadne delnice, se poveča število uveljavljajočih se delnic. Ker se dobiček na delnico izračuna tako, da se dobiček družbe deli z uveljavljajočimi se delnicami, večje število uveljavljajočih se delnic pomeni nižji dobiček na delnico.