Prekordialni udarec je potencialno reševalni postopek, ki ga običajno izvaja usposobljen zdravstveni delavec. Postopek vključuje oster udarec na določeno mesto na prsnici ali prekordiju in se običajno izvaja, kadar ima oseba življenjsko nevarne težave s srcem, ventrikularno fibrilacijo ali ventrikularno tahikardijo. Postopku nato hitro sledijo druge reševalne veščine, kot je kardiopulmonalno oživljanje (CPR). Če poseg izvaja nekdo brez ustrezne usposobljenosti, lahko povzroči dodatno škodo pacientu, saj mora biti udarec dobro usmerjen. Ventrikularna fibrilacija se nanaša na stanje, ko se srčni ventrikli začnejo tresti v nasprotju s krčenjem, ventrikularna tahikardija pa je, ko je srčni ritem pretirano hiter.
Ta postopek želi prekiniti srčno aritmijo in jo ponastaviti na bolj normalen utrip. Prekordialni udarec je bolje izvesti ob pojavu ventrikularne fibrilacije in tahikardije. Prekordij se nahaja nad predelom srca in prsnega koša telesa. Če je neustrezno dostavljen, lahko prekrdični udarec povzroči srčni zastoj zaradi travme, kot tudi potencialno razpokanje prsnice. Postopek je bil promoviran, ko se je reševalno vozilo, s katerim so bolnika prevažali v bolnišnico, po naključju udarilo in se je srčni utrip bolnika popravil.
Prekordialni udarec naj bi imel negativen potencial za pretvorbo ventrikularne tahikardije v ventrikularno fibrilacijo, zato nekatere države tega postopka ne priporočajo več. Raziskave so pokazale, da udarec ustvari le približno 5 do 10 joulov, kar je veliko manj, kot je običajno potrebno za vzpostavitev stabilnega srčnega ritma. Nekateri medicinski strokovnjaki trdijo, da zaradi pomanjkanja elektrokardiografskih slik in dokazov, da postopek deluje, dokazi niso prepričljivi. Vendar pa so nekatere študije priporočile, da se postopek ponovno vključi v medicinske priročnike. Razlog je v tem, da če je bolnik brez pulza in ni bilo uspeha z oživljanjem, je lahko prekrdični udarec razlika med tem, ali bolnik živi ali umira.
Pri izvajanju posega prekrdialnega udarca bo tehnik nujne medicinske pomoči (EMT) običajno držal pest približno 12 palcev (približno 30 cm) nad pacientovo prsnico. Pest se nato z ostrim udarcem spusti na prsnico. To tehniko lahko dopolnjuje tudi udarni tempo, ki je serija teh ritmičnih udarcev, zasnovanih tako, da umetno ohranjajo srčni utrip, dokler niso na voljo druge vrste stimulacije.