Prekmurska gibanica je tradicionalna slaščica, ki v Republiki Sloveniji velja za prepoznavni izdelek. Izvira iz Prekmurja, danes pa ga najdemo po vsej državi. Predpona “gib” iz korena “guba” v slovenskem jeziku pomeni “zložen” in se nanaša na plasti štrudlja, prepletene s štirimi različnimi nadevi. Prekmursko gibanico je Evropska unija uvrstila med »tradicionalne specialitete«, kar pomeni, da noben komercialni izdelek ne sme biti označen s tem imenom, razen če proizvajalec sledi tradicionalni recepturi. Jed je tako znana v Sloveniji, da se pojavlja na eni od znamk države.
Tradicionalna prekmurska gibanica ima osnovo iz kratkega testa ali testa za pito, prevlečeno s plastjo testa za štruklje. Na voljo so štirje nadevi, vsak ima drugačno kombinacijo okusov in tekstur. Vsaka plast je sladkana, na vrhu pa je namazano stopljeno maslo, margarina ali olje. Po vrhu nanesemo majhno količino mešanice kisle smetane in jajc, da zaključimo plast. Med vsako plastjo polnjenja je plast testa za štruklje.
Glavna sestavina prve plasti nadeva so mak, ki ga zmeljemo in pomešamo z vanilijevim sladkorjem. Naslednja plast je sladkana skuta ali skuta, pomešana z jajcem za zgostitev. Sledi plast mletih orehov, prav tako pomešanih z vanilijevim sladkorjem. Na koncu je še plast trpkih jabolk, sladkanih in aromatiziranih s cimetom. Te plasti v enakem vrstnem redu ponovimo, za skupno osem slojev nadeva.
Zgornjo plast jabolk prekrijemo z zadnjim listom testa za zavitek. Na samem vrhu je plast kisle smetane, pomešana z jajci. Tradicionalni pekač za prekmursko gibanico je okrogla lončena enolončnica, ki se po peki razreže na klinaste kose. Sodobni kuharji ga pogosto spečejo v pravokotni ponvi in postrežejo v kvadratih ali pravokotnikih.
Kot velja za večino tradicionalnih jedi, obstaja veliko različic prekmurske gibanice. Najpogostejši so dodajanje rozin v jabolčno plast, vmešavanje vročega mleka v mak in orehe ter mešanje kisle smetane s skuto. Tisti, ki želijo v Evropi tržiti izdelek z oznako prekmurska gibanica, pa morajo upoštevati pooblaščeno recepturo. Proizvajalci »Tradicionalnih specialitet« morajo uporabiti predpisano recepturo in postopke za svojo posebnost ter jo izdelati v zahtevani obliki. Pred trženjem izdelka morajo tudi uradno certificirati.