V angleški slovnici je predložni glagol sestavljen iz glagola in predloga. Na primer, v besedni zvezi “čakam” je beseda “čakanje” glagol in beseda “za” je predlog. Poleg propozicijskih glagolov obstajajo tudi druge vrste večbesednih glagolov, ki jih imenujemo tudi frazni glagoli. Predložni glagoli se štejejo tudi za idiomatske izraze, kar pomeni, da imajo besede, ki sestavljajo glagole, ločen dobesedni pomen kot v kombinaciji. Nazadnje, da bi lahko večbesedni glagoli resnično veljali za predlogne glagole, mora samostalnik ali zaimek slediti predlogu.
Obstaja veliko vrst večbesednih glagolov in težko je razlikovati med njimi. Eden od načinov, kako prepoznati, da je večbesedni glagol predložni glagol, je upoštevanje določenih dejavnikov. Za razliko od nekaterih večbesednih glagolov so predložni glagoli prehodni, kar pomeni, da imajo neposredne predmete. V stavku »Shodila je po ulici« je ulica neposredni predmet, hodila navzdol pa je predložni glagol. Neposredni predmet v stavku “Išel sem na pogon” je pogon, medtem ko je predložni glagol poganjal.
Medtem ko je nekaj fraznih glagolov mogoče najti na koncu stavka, to ne velja za predlogne glagole, ker mora predlogu slediti samostalnik ali zaimek. V stavku »Ni hotela skočiti dol« je skočiti dol frazni glagol, vendar ni predložni glagol. Vendar stavek »Ni hotela skočiti z drevesa« vsebuje predlogni glagol. Skok je glagol, from je predlog, “drevo” pa je samostalnik, ki sledi predlogu.
Nekateri prehodni frazni glagoli so ločljivi, vendar je predložni glagol neločljiv, kar pomeni, da stavek ne bo smiseln, če sta glagol in predlog ločena z drugimi besedami. V stavku »Sedela je na stolu« je beseda »sedela« glagol, beseda »na« pa je predlog. Če bi bil predložni glagol ločen in stavek napisan kot: »Na stolu je sedela«, stavek ne bi bil več smiseln ali slovnično pravilen.