Na sodišču je predlog za nadaljevanje pisni zahtevek za odlog sodnega postopka, ki ga poda ena ali obe stranki v pravdnem sporu. Sodišča imajo možnost odobriti ali zavrniti nadaljevanje glede na to, ali obstaja utemeljen razlog za zamudo. Številne države pa so uvedle pravila, ki pomagajo pospešiti sodni postopek, ki močno omejujejo svobodo sodišča pri odobritvi predloga za nadaljevanje. Glavni razlog, zakaj sodišča dovolijo nadaljevanje, je preprečiti sodno zmoto. Predlog se zavrne, če sodnik v zadevi meni, da je glavni namen predloga zgolj zavlačevanje postopka, še posebej, če taka zamuda škodi drugi stranki v zadevi.
Pri obravnavi predloga za nadaljevanje bo sodnik upošteval več vidikov zadeve. Ti dejavniki vključujejo vzrok za odlog, prizadevanja prosilca v dobri veri, tveganje škode v zadevi nasprotnika in pričakovano korist, ki jo bo pridobila stranka, ki zahteva. Če se predlogu ugodi, bo sodnik določil določeno trajanje zamude, pri čemer bo upošteval pravice obeh strank, in bo določil morebitne omejitve ali omejitve. Če temelj za nadaljevanje preneha pred potekom sklepa, lahko sodnik sklep razveljavi in prisili, da se sojenje nadaljuje.
Pomanjkanje ustrezne in temeljite priprave na zadevo ni razlog za nadaljevanje predloga. Ustrezni razlogi za podaljšanje so bolezen stranke, zamenjava zagovornika, odsotnost priče ali dokaza ali neizogibno presenečenje, za katerega ena stranka ni imela dovolj časa za pripravo odgovora. V nekaterih primerih se predlog za nadaljevanje ugodi na podlagi čakanja na izid drugega postopka, ki se nanaša na zadeve ali stranke v zadevi. Včasih lahko tak predlog kot razlog za nadaljevanje navaja pretirano medijsko poročanje o zadevi, ki lahko vpliva na skupino porote.
Šesta sprememba ustave Združenih držav zagotavlja posamezniku, ki je obtožen kaznivega dejanja, pravico do hitrega sojenja. Ob upoštevanju šeste spremembe zvezni zakon o hitrem sojenju iz leta 1974 določa pogoje, ki urejajo izdajo nadaljevanja kazenskega postopka. Sojenje se ne more začeti v manj kot 30 dneh od dneva, ko se obtoženec prvič pojavi na sodišču, razen če obdolženec da pisnega soglasja. Po drugi strani pa sodniki zanikajo številna nadaljevanja, ki so bila dovoljena pred sprejetjem Zveznega zakona o hitrem sojenju, da bi zagotovili hitro sojenje.