Zakonsko skrbništvo se nanaša na pravico starša, ki je ločen ali ločen od drugega starša svojega otroka, da sprejema pomembne odločitve v otrokovem življenju. Ta pravica se razlikuje od fizičnega skrbništva, ki se nanaša na starša, pri katerem otrok prebiva. Dve primarni vrsti zakonitega skrbništva, ki se določita bodisi s sporazumom med starši ali s sklepom sodnika, sta skupno pravno skrbništvo, ki je ureditev, v kateri si oba starša delita pravice do sprejemanja večjih odločitev za svojega otroka, in edini zakoniti skrbništvo, ko lahko eden od staršev sprejema te odločitve brez vložka drugega starša. Te pomembne odločitve vključujejo, vendar niso omejene na otrokovo šolanje, zdravstveno oskrbo in versko vzgojo.
Vsak starš, ki ima zakonito skrbništvo nad svojim otrokom, ima pravico sprejemati pomembne odločitve v otrokovem življenju. To se razlikuje od fizičnega skrbništva, ki se nanaša na bivalne ureditve otroka. Ti dve različni pravici se lahko pogosto prekrivata, odvisno od situacije. Na primer, eden od staršev ima lahko izključno zakonito skrbništvo nad otrokom, tudi če si fizično skrbništvo deli z drugim staršem.
Starši, ki so se ločili ali se ločili, morajo običajno doseči dogovor o skrbništvu, da določijo skrb za svojega otroka. Če ne, bo namesto njih odločil sodnik. Predložitev primera skrbništva na sodišču, ki je lahko draga pot zaradi potrebe po pravnem zastopanju, je na splošno le v primeru, ko med staršema obstaja skrajno sovraštvo ali če eden od staršev meni, da je drugi neprimeren. Skupno skrbništvo je običajna odločitev sodišča, ko nastanejo primeri skrbništva, z izjemo primerov, ko je eden od staršev nesposoben. V primeru skupnega skrbništva, če eden od staršev drugega izključi iz postopka odločanja, lahko izločeni starš vloži te tožbe pri sodišču, drugi od staršev pa se lahko ugotovi v nespoštovanju sodišča.
Vsak starš z izključnim zakonitim skrbništvom ima pravico sprejemati pomembne življenjske odločitve v imenu svojega otroka. Te odločitve vključujejo vsakodnevne skrbi, kot so nenujna medicinska in zobozdravstvena oskrba, verska vzgoja in kje bo otrok obiskoval šolo. Drugi specifični primeri tako pomembnih odločitev lahko vključujejo soglasje staršev, da se otroku dovoli poroka, pridobitev vozniškega dovoljenja ali pridružitev vojski. Starši, ki nimajo zakonitega skrbništva, ne morejo sprejemati tako pomembnih odločitev, vendar jim to ne prepoveduje sprejemanja rutinskih odločitev, ko je otrok v njihovi oskrbi, kot je urnik hranjenja otroka ali čas spanja.