Preprosto povedano, pravni pozitivizem je ideja, da zakoni temeljijo izključno na tem, kar vlada uradno odloči. To v bistvu pomeni, da ni nujno, da sta pravo in morala na kakršen koli način povezana. Pravni pozitivizem na splošno ceni jasnost natančnosti nad niansami sistemov družbenih prepričanj. Je v nasprotju z idejo tako imenovanega »naravnega« prava, ki na pravo gleda kot na razširitev moralnih norm, ki že obstajajo v družbi, in v bistvu diskreditira zakone, ki obstajajo v nasprotju s temi normami.
Po pravnem pozitivizmu, če zakon zapiše uradna oblast, ga je treba upoštevati, tudi če ni nujno utemeljen ali etičen. Spoštovanje zakonov ne glede na moralno mnenje je potrebno za vzdrževanje reda v družbi. Morda obstaja na milijone nekoliko različnih pogledov na moralo in etiko, vendar pravni pozitivisti na splošno menijo, da bi moralo biti pravo brez teh odtenkov, da bi se izognili kaosu.
Po mnenju mnogih strokovnjakov ima pozitivizem tako prednosti kot slabosti. Ena glavnih potencialnih prednosti je jasnost pozitivizma. Ko so zakoni opredeljeni na izrecni način, nikomur ni treba ugibati, ko poskuša ostati znotraj zakonskih meja. Vsi natančno vedo, kaj se od njih pričakuje, in mnogi ljudje verjamejo, da jasne meje pomagajo ljudem preprečiti zmedo, zaradi česar so pravni sistemi včasih pravičnejši.
Obstaja tudi nekaj zaznanih potencialnih pomanjkljivosti pravnega pozitivizma. Največja nevarnost je lahko možnost zatiranja s strani večine nad manjšino. Na primer, nekoč je bilo suženjstvo v Združenih državah in mnogih drugih delih sveta tehnično zakonito. Nekateri strokovnjaki bi trdili, da kljubovanje tovrstnim zakonom ni samo upravičeno, ampak je dejansko potrebno, da se družba premakne naprej. Drug primer bi bili protestniki, ki med različnimi demonstracijami pogosto kršijo zakon, a imajo občasno za svoje kršitve močne etične razloge.
Ideja naravnega prava je na splošno v popolnem nestrinjanju s pravnim pozitivizmom, ker predpostavlja, da so moralni pomisleki pomembnejši od tega, kar je dejansko zapisano. V praksi večina demokratičnih vlad na koncu uveljavlja zakone na način, ki ni povsem v skladu z nobeno skrajnostjo. Na primer, zakon lahko zahteva, da je nekdo aretiran zaradi nekega kaznivega dejanja, ki ga večina državljanov dejansko ne podpira iz etičnih razlogov. Ko gre oseba na sodišče, pa se lahko sodnik in porota odločita, da bosta zelo lahka pri izreku kazni ali pa osebo sploh zavrneta obsoditi. Na ta način obstaja človeški element naravnega prava, ki včasih služi kot zmernica za morebitno ostrost pravnega pozitivizma.