Pravna zadeva je vidik primera, ki ga je treba oceniti z vidika prava, pri čemer sodišče odloči, kateri vidik prava se uporablja in kako ga je treba uporabiti. Pravne zadeve so v pristojnosti sodnika in ne porote, o dejanskih zadevah pa odloča porota ali sodnik, če porota ni prisotna. Odločanje o pravnih zadevah je pomemben del sojenja na sodišču.
Zakon vključuje statute, sodno prakso in pisna pravna mnenja. Sodnik lahko uporabi vse te elemente prava, da pretehta pravno zadevo. Na primer, v primeru, ko se nekomu sodi zaradi ropa, mora sodnik pretehtati področja prava, ki se nanašajo na rop, da se odloči, ali veljajo za obravnavani primer in ali je do ropa sploh prišlo ali ne. Porota pa mora poslušati dejstva, predstavljena v zadevi, da bi odločila, ali je obtoženec res storil kaznivo dejanje, za katerega se sodi.
Sodniki se zanašajo na svojo usposobljenost in izkušnje pri sprejemanju odločitev o pravni zadevi, ko se pojavi. Odvetniki na obeh straneh lahko med sojenjem sprožijo pravne zadeve, da od sodnika zahtevajo oceno in obravnavo. Odvetniki se lahko obrnejo na zatožno klop in prosijo sodnika, naj preuči pravne posledice nekega vidika primera, lahko pa tudi vložijo ugovore, s katerimi zahtevajo, da sodnik prekliče predloge ali dokaze, ki jih je predložila druga stran na pravni podlagi.
Ko se ljudje pripravljajo na pritožbo na sodbo, so eno od področij primera, ki ga natančno preučijo, pravna vprašanja, o katerih se je odločalo med zadevo. Morda ne bo mogoče izpodbijati dejstev, ki jih je ocenila in ugotovila žirija, včasih pa lahko pravna tehničnost povzroči pritožbo. Na primer, če je sodnik odločil, da je dokaz nedopusten, ko je bil dejansko dovoljen, se to lahko uporabi kot podlaga za zahtevo za novo sojenje, v katerem bi bil ta dokaz predstavljen.
V nekaterih primerih sodnik nima prejšnjega zakona, na katerega bi se lahko oprl pri odločanju o pravni zadevi. V teh primerih mora sodnik izdati mnenje o zadevi, ki zagotavlja pravno utemeljitev ukrepanja v zvezi z pravno zadevo.