Pravljična botra se običajno obravnava kot nekakšna magična podpora liku v pravljici. V nujnih časih nastopi v vlogi starša ali zaupanja vrednega prijatelja in bo namenila svoje moči ter tako zagotovila, da protagonistka uspe in izpolni svojo pravo usodo. V večini primerov je to usodo zamegljeno z dejstvom, da je protagonistka osirotila eden ali oba njena starša in dela v nepoštenih okoliščinah. Včasih je žrtev drugega prekletstva, katerega zdravilo pozna le vila botra.
V nasprotju s splošnim prepričanjem pa je prisotnost pravljične botre v pravljicah pravzaprav precej nenavadna. Morda je del razloga, da so te figure postale tako vseprisotne v naši domišljiji, zato, ker so zgodbe z njimi v njih preveč zastopane v sodobnih pripovedih, kar med drugim dokazujejo Disneyjeva Trnuljčica in Pepelka. Vendar tudi te zgodbe prvotno ne nosijo mitov o figuri. Starejše različice Pepelke, na primer, ne omenjajo vilinske botre. Namesto tega ubogi mladi dami pomaga duh njene mrtve matere.
Še ena zanimiva podrobnost je, da v nekaterih zgodbah z botro vilo ni vedno »popolnoma dobra«. Pravzaprav so pravljične botre v večini primerov enako nagnjene k napakam kot ljudje in pogosto skušajo pomagati svojim varovancem na račun drugih. Botre v tem kontekstu postanejo zelo prave botre, precej podobne botrom iz starih družbenih krogov – skušale bodo vplivati na svoje botre. V zameno so seveda pričakovali spoštovanje in hvaležnost. Zanimivo je, da je bilo celo nekaj pravljic z dvema pravljičnima botrama, ena za junakinjo in ena za zlobno polsestro.
Primeri pravljičnih boter v popularni literaturi vključujejo različne različice Pepelke in Trnuljčice, Vrtnica in prstan Williama Thackerayja ter Čarovnikov nečak CS Lewisa.