Basna je oblika literarne fikcije, ki pogosto vključuje čarobna bitja in kraje ter ima moralno zgodbo, ki jo pripoveduje. Njegov izvor ni znan, vendar je verjetno star toliko kot sam govorjeni jezik. Čeprav so basni običajno napisane v prozni obliki, imajo pogosto aliteracijski ali metrični smisel za rimo, znan kot verzi, kar je zgodnja oblika poezije. Liki v teh zgodbah običajno predstavljajo arhetipe močnih človeških čustev, kot so pohlep, neumnost, ljubezen in požrtvovalnost.
Ena od bistvenih značilnosti večine basni je, da vključujejo elemente naravnega okolja, skupaj z domačimi živalmi, gozdovi, jezeri in drugimi značilnostmi regije. V mnogih kulturah zagotavljajo bogato ustno zgodovino preteklosti. Nekatere kulture, kot je tista irskih, keltskih ali galskih ljudi, imajo običajno priljubljene in nepozabne bajke, ki se razširijo po vsem svetu in jih prevzamejo druge kulture.
Čeprav basni vključujejo naravno okolje, govoreče živali in arhetipe ljudi, pogosto vsebujejo tudi zgodbe o bogovih in poskusih človeštva, da bi razumeli pomen življenja. Ko se je človeška kultura začela mehanizirati, so basni zapustile svoje pastirsko poreklo in postale bolj kritične do človeškega vedenja in pohlepa. To je bilo rojstvo v zahodni kulturi ezopske bajke, poimenovane po Aesopu, sužnju, ki je živel v stari Grčiji med 620 in 560 pr. Večina dobro pripovedovanih zgodb v današnji zahodni kulturi je nastala v času Ezopa, čeprav mu ni mogoče pripisati nobenih neposrednih spisov.
Pripovedovanje basni danes velja za nekaj za otroško občinstvo. Ker so razmeroma kratke zgodbe, ki so polne čudovitih dogodkov in učijo vrednot, veljajo za dober način vzgoje otrok za pravilno vedenje v družbi. V srednjem veku pa so te zgodbe veljale za element visoke literature in so bile zgodbe za odrasle, namenjene prenašanju tem odraslih. Slavni francoski pripovedovalec ali pripovedovalec pravljic tistega časa Jean de La Fontaine, ki je živel od 1621 do 1695, je uporabljal takšno pripovedovanje kot sredstvo za kritiziranje sodišča, cerkve in vladajočega razreda svojega časa. Njegovemu zgledu so kasneje sledili angleški, španski in ruski pravljičarji v svojih domačih deželah.