Pravilo o dokazih o pogojnem odpustu je materialnopravno pravilo, ki v določenih situacijah preprečuje uvedbo zunanjih dokazov za spremembo ali dodajanje pogojev v pogodbo ali sporazum v sporu. V idealnem primeru je ena sama pogodba ali sporazum popoln in končni izraz dogovora med pogodbenima strankama ali med njimi. V resnici so pogodbe lahko nepopolne. V določenih primerih – znanih kot izjeme od tega pravila – se lahko dokazi izven pogodbe upoštevajo iz različnih razlogov, vključno z odpravo napak v pogodbi, razjasnitvijo nejasnosti ali dodajanjem pogojev v pogodbo. Zunanji dokazi, ki vzpostavljajo obrambo, kot sta goljufija in prisila, glede tega, ali sploh obstaja veljavna pogodba, pa tudi dogovorov, ki so sklenjeni po zadevni pogodbi, ne izključuje pravilo – ta vrsta zunanjih dokazov je lahko upoštevana.
Splošna pogodbena pravila
Ko dva posameznika skleneta pogodbo, postanejo zasebne obljube v dokumentu pravno izvršljive. To pomeni, da lahko ena stranka toži drugo zaradi kršitve obljube – ki se pravno imenuje kršitev pogodbe – in sodišče bo naložilo denarne kazni, če sodišče ugotovi, da toženec v zadevi ni izpolnil svojih dolžnosti, kot jih zahteva pogodba. Pri ugotavljanju, ali je bila pogodba kršena in kakšna je ustrezna odškodnina, sodišče upošteva pogoje pisne pogodbe.
Stranke pogodbe lahko včasih spremenijo ali spremenijo pogodbo. Te spremembe so lahko v obliki ustnega dodatka, kar pomeni, da se bosta stranki ustno dogovorili za spremembo pogodbe. V skladu s pravilom o pogojnem dokazovanju pa se ustne pogodbe ali ustne spremembe pogodbe ne upoštevajo in jih ni mogoče vključiti v dokaz v primeru kršitve pogodbe.
Pravilo o pogojnih dokazih obstaja, ker sodišče meni, da je pisna pogodba najboljša predstavitev namenov strank, ko gre za njihov dogovor. Da bi to pravilo veljalo, pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, ki jih določi sodišče.
Končno pisanje
Da bi veljalo dokazno pravilo, mora biti pisna pogodba dokončno pisna. To pomeni, da mora sodišče verjeti, da sta obe stranki pogodbe nameravali, da bo to končna predstavitev njunega sporazuma in ne le osnutek ali pogodba, o kateri se še pogajajo. Lahko je končna, popolna integracija – kar pomeni, da je končna utelešenje celotnega dogovora med ali med strankama, ali pa je lahko končna, delna integracija – kar pomeni, da je končna utelešenje dela celotnega dogovora med ali med stranke. Če pogodba ni končni izraz dogovora strank, bodisi delnega ali popolnega, pravilo o pogojnih dokazih ne pride v poštev in se lahko uvedejo zunanji dokazi.
Popolna integracija
Ali se pogodba šteje za popolno ali delno integracijo, vpliva na to, ali in katere vrste dokazov se lahko upoštevajo. Če je popolna, se pisni ali ustni dogovori, ki so bili sklenjeni pred ali sočasno s sporno pogodbo, ne smejo uvesti, da bi bili v nasprotju ali dopolnjevali pogoje pogodbe. Pravilo o pogojnem dokazovanju ne izključuje zunanjih dokazov, ki bi razrešili nejasnosti ali popravili pisarniške napake v pogodbi.
Delna integracija
Če je za pogodbo določeno, da je delna integracija, potem pravilo o dokazih o pogojnem odpustu prepoveduje obravnavo zunanjih dokazov – pisnih ali ustnih –, ki so bili izvedeni pred sklenitvijo pogodbe, če bodo ti dokazi v nasprotju s pogodbenim pogojem. Pravilo tudi onemogoča obravnavo ustnih dogovorov, sklenjenih hkrati s pogodbo. Vendar pravilo ne prepoveduje upoštevanja zunanjih dokazov – ustnih ali pisnih –, ki bi pogodbi dopolnili ali dodali pogoje. Tako kot pri popolni integraciji se lahko napake in nejasnosti scrivnerja popravijo ali razjasnijo z zunanjimi dokazi.