Zakon o pravičnih stanovanjih je zakon, ki je bil sprejet v Združenih državah leta 1968 in temelji na prejšnjem zakonu o državljanskih pravicah iz leta 1964. Zakon o pravičnih stanovanjih je bil glavni del zakona o državljanskih pravicah iz leta 1968 in morda boste slišali Zakon o pravičnem stanovanju, ki se zaradi tega imenuje Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1968. Ta zakonodaja je bila zasnovana tako, da opredeli vrste stanovanjskih pristranskosti, ki so nezakonite, in določi jasne kazni za kršitve zakona. Od leta 1968 je bil večkrat posodobljen za zaščito dodatnih skupin v skladu z zakonom.
Po Zakonu o pravičnem stanovanju ljudi ne morejo biti diskriminirani na podlagi njihovega nacionalnega porekla, veroizpovedi, rase, spola, družinskega statusa ali invalidnosti. Zakon o pravičnem stanovanju zajema najemodajalce, nepremičninske posrednike in posojilodajalce ter obravnava številne vidike stanovanj v Združenih državah. Če je nekdo osumljen kršitve ali prijavljen Ministrstvu za stanovanja in urbani razvoj, se lahko Ministrstvo za pravosodje odloči za pregon.
Zakon o pravičnem stanovanju deluje na več načinov. V najosnovnejšem smislu ljudem ni mogoče zavrniti najema ali prodaje stanovanja na podlagi zgornjih kategorij, čeprav lahko najemodajalci diskriminirajo na podlagi finančnih sredstev, sposobnosti skrbeti za nepremičnino in referenc. Prav tako zakon o pravičnem stanovanju trenutno ne zajema diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti. Diskriminacija je lahko v obliki oglasov z besedilom, kot je »brez Judov«, in izjavami, kot je »Ne bom oddajal družini z otroki« med razstavo nepremičnine. Vključuje lahko tudi prakse, kot so redlining in omejevalne zaveze.
Ena od težav s pravičnim stanovanjskim zakonom je, da je diskriminacija pogosto subtilna, še posebej, ker je postajala vse manj družbeno sprejemljiva. Malo najemodajalcev je dovolj neumnih, da na primer v oglasu navedejo, da zavračajo najem Hispancem, toda najemodajalci lahko brez pojasnila zavrnejo najem in rasistični najemodajalec bo storil prav to. Pogosto se žrtve diskriminacije popolnoma ne zavedajo diskriminacije in zato ostane neprijavljena. Ministrstvo za pravosodje uporablja skupino za testiranje stanovanj, da išče primere takšne diskriminacije in pošilja ljudi, ki delujejo kot najemniki ali zainteresirani kupci stanovanj.
Zakon o pravičnem stanovanju obravnava tudi prisile in grožnje najemnikom in kupcem stanovanj. Če na primer najemodajalec spolno nadleguje najemnika in trdi, da bo najemnika izselil, če bo nadlegovanje prijavljeno, je to po Zakonu o pravičnem stanovanju nezakonito.
Tako najemniki kot najemodajalci bi morali biti seznanjeni s pogoji pravičnega stanovanjskega zakona. Zlasti najemodajalci morajo biti zelo previdni glede tega, kaj govorijo in kako se opišejo v svojih najemnih pogodbah. Mnogi najemodajalci radi uporabljajo šablonske obrazce prav iz tega razloga. Najemniki bi morali prebrati Zakon o pravičnih stanovanjih in se povezati z organizacijami, ki se zavzemajo za pravična stanovanja, da bi zagotovili, da se z njimi pravično obravnava.