Pravica do izobraževanja pomeni, da so vsi ljudje upravičeni do brezplačne osnovne ali osnovne izobrazbe ne glede na spol, socialno-ekonomski status ali druge dejavnike. Splošno priznana je kot temeljna človekova pravica od Splošne deklaracije o človekovih pravicah leta 1948 in je bila od takrat vključena v številne druge pogodbe in konvencije. Nacionalne vlade naj bi podpirale uresničevanje te pravice tako, da bi jo vključile v svojo ustavo in zakone ter zagotovile potrebna sredstva. Zagovorniki pravice do izobraževanja jo vidijo kot izenačevalnik za odpiranje možnosti za številne državljane sveta.
Čeprav mnogi menijo, da je namenjen otrokom, pravica do izobraževanja velja za vse starostne skupine. Predlaga, da ima vsakdo pravico do osnovne stopnje šolanja, ki se pogosto imenuje osnovno ali temeljno izobraževanje, in da bi morale biti nadaljnje stopnje izobraževanja na voljo in dostopne vsem. Določa tudi, da mora biti osnovnošolsko izobraževanje za prejemnika brezplačno in da mora biti obvezno, torej obvezno. Tudi srednješolsko izobraževanje, kot je srednja šola, bi moralo biti odprto za vse študente. Visokošolsko izobraževanje, tj. visoka ali univerza, bi moralo biti na voljo in dostopno tistim, ki imajo zmožnosti in se predhodno učijo, da imajo koristi od tega. Kot primarni cilj se spodbuja uvajanje brezplačnega izobraževanja na srednji in višji stopnji.
Pravica do izobraževanja je univerzalno priznana kot nekaj, do česar so upravičeni vsi posamezniki. Od Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo leta 1948 sprejeli Združeni narodi (ZN), je priznana kot temeljna človekova pravica. Vključena je tudi v druge pomembne pogodbe in sporazume, kot sta Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Konvencija ZN o otrokovih pravicah. Napredek je bil dosežen pri zagotavljanju dostopa do osnovne stopnje izobraževanja na številnih področjih, vendar v številnih državah še vedno obstajajo velike ovire, zlasti za dekleta. Nenehna prizadevanja, da bi izobraževanje postalo resnično univerzalno, zlasti na ekonomsko prikrajšanih območjih sveta.
Obveznost in odgovornost za izpolnjevanje pravice do izobraževanja so v prvi vrsti na nacionalni ravni. Te vlade naj bi sprejemale zakone, ki zahtevajo univerzalno izobraževanje in zagotavljale potrebno finančno podporo. Skladnost se ocenjuje z uporabo meril, znanih kot »4 As framework«, ki določa, da mora biti pravica do izobraževanja koristna in uporabna, da je na voljo, dostopna, sprejemljiva in prilagodljiva. Dostopnost je opredeljena kot brezplačna za vse in podprta z vladnim financiranjem, dostopnost pa pomeni, da lahko vsak sodeluje brez diskriminacije. Sprejemljivost se nanaša na to, da so izobraževalne vsebine ustrezne, ustrezne in nediskriminatorne, prilagodljivost pa pomeni, da se mora ob spremembi potreb družbe razvijati tudi učenje.
Zagovorniki pravice do izobraževanja jo vidijo kot eno od primarnih metod za izboljšanje življenja posameznikov po vsem svetu. Ko so enkrat izobraženi, ljudje bolje razumejo svoje pravice in se zavzemajo zase in za druge. Lahko so opremljeni za aktivno sodelovanje v svojih skupnostih kot pozitivne vplive in za izpolnjevanje svojih odgovornosti kot državljani svobodne družbe. Poveča se njihova sposobnost razumevanja in sprejemanja razlik drugih, poveča pa se tudi sposobnost izboljšanja svojih finančnih okoliščin.