Požarni hidrant je cev, ki omogoča, da voda teče iz vodovoda s krmiljenjem ventila za gašenje požara. Nadzemni požarni hidranti so nastali v 1800-ih, vendar so podzemni tip uporabljali v Aziji in Evropi že v 1700-ih. V Združenih državah se lahko hidrant imenuje tudi “požarna čep” ali “Johnnyjeva črpalka”, odvisno od regije.
Pred izumom gasilskega hidranta so gasilci uporabljali vedro ali ročno črpalne sisteme za pridobivanje vode za gašenje požara. Za pridobivanje vode iz vodovoda je bilo treba izkopati luknjo, gasilci pa so prenašali vedra vode iz luknje po vrsti gasilcev, da so pomagali pripeljati vodo do ognja. Ker je bilo treba po požarnem klicu na novo izkopane luknje zamašiti, se je začel uporabljati izraz »požarne čepe«.
Gasilec priklopi gasilsko cev na hidrant in sprosti ventil za pridobivanje vode iz vodovoda. Različni ventili na požarnem hidrantu omogočajo, da ga pritrdite na različne vodne vire, ki so lahko pod pritiskom ali brez. Večina hidrantov je zasnovanih tako, da omogočajo pretok najmanj 250 galon (950 litrov) vode skozi hidrant na minuto.
Za izdelavo različnih požarnih hidrantov je bilo uporabljenih veliko različnih patentov. Leseni zunanji ovoji so bili uporabljeni pred bolj znanim pokrovom iz litega železa, ki ga danes pogosto vidimo. Ameriško združenje vodnih obratov (AWWA) ureja načrtovanje hidrantov v Združenih državah, da bi izpolnjevali standarde požarnih območij.
Suhi in mokri sod sta dve vrsti požarnih hidrantov. Mokri sod ima stalno oskrbo z vodo, medtem ko mora imeti suhi sod ventil za sprostitev vode. Glavna prednost hidranta s suhim sodom je, da njegova zasnova preprečuje oskrbo z zamrznjeno vodo v zelo hladnih podnebjih. Nekateri hidranti z mokrimi sodi so lahko izdelani iz brona in ne iz železa ali pa imajo notranjo oblogo, ki preprečuje rjavenje.
Cev požarnega hidranta je lahko znana tudi kot “stojna cev”. Nekateri so v stilu zaobljeni, drugi pa imajo bolj kotne linije. Izhodi na hidrantu so običajno izdelani iz brona, vendar so pokrovi lahko izdelani iz drugih vrst kovin.