Ko podjetje v enem letu ustvari več stroškov, kot jih ustvari prihodkov, se ta incident običajno imenuje čista izguba iz poslovanja. Prenos čiste poslovne izgube se nanaša na uporabo te izgube v prejšnjih davčnih napovedih za pomoč pri pobotanju obdavčljivega dohodka v preteklih letih. Na drugi strani enačbe se čista izguba iz poslovanja nanaša na uporabo izgube iz poslovanja pri prihodnjih davčnih napovedih za doseganje istih ciljev. Vendar pa je za pravilno uporabo takšnih odbitkov treba upoštevati davčne predpise, medtem ko morajo biti obračunani odhodki običajno odbitni odhodki, ki jih dovoljuje davčna zakonodaja v jurisdikciji, kjer se podjetje prijavi. Racionalno v ozadju takšnih odbitkov je, da dobičkonosno podjetje pridobiva dohodek, ki je obdavčen; zato podjetja, ki izgubi dohodek, ne bi smeli obremenjevati z enako obdavčitvijo.
Odvisno od določil, ki so prebrane v davčnem zakoniku jurisdikcije, kjer podjetje obračunava davke, se lahko prenos neto izgube iz poslovanja uporabi retroaktivno za določeno število let – običajno dve leti, včasih pa največ pet let. Na primer, če podjetje ob koncu leta 2011 zabeleži čisto izgubo iz poslovanja, bo računovodja to izgubo prenesel nazaj v pretekla leta, imenovana obdobje vračila, ko je bilo podjetje dobičkonosno in je imelo davčno obveznost. Od tam bo računovodja določil, kolikšen znesek bo uporabil za vsako leto, in nato ta znesek zabeležil kot davčni dobropis za leto 2011. Glede na velikost poslovne izgube lahko to povzroči tudi, da bo podjetje lahko zahtevalo povračilo prejšnjega plačani davki.
V primeru, da je izguba iz poslovanja tako velika, da prenesena čista izguba iz poslovanja ne more v zadostni meri pravično poravnati davčne obveznosti, se preostali znesek običajno uporabi za prihodnje dobičke. S tem zadevo bodo računovodje evidentirali čisto izgubo v tekočem letu, v naslednjem davčnem letu pa bodo izgubo uporabili kot dobropis. Prenos tega zneska se imenuje obdobje za prenos, medtem ko se preneseni znesek imenuje stanje za naprej.
Pomembno pa je omeniti, da pravila o prenosu neto izgube iz poslovanja ne veljajo enako za vsako podjetje. Poleg tega lahko v nekaterih jurisdikcijah posamezniki uporabljajo tudi pravila o čisti poslovni izgubi kot obliko davčne olajšave. Korporacije imajo običajno drugačen niz pravil, ki jih je treba upoštevati kot druge vrste podjetij. Poleg tega nekatere vrste podjetij običajno niso zajete v pravilih, ki vključujejo partnerstva, družbe S in družbe z omejeno odgovornostjo. Namesto tega so ta podjetja običajno pokrita z dodatnimi določbami davčnega zakonika, ki narekujejo, kako ravnati z izgubami iz poslovanja.