EU in nekatere druge države uvajajo “davek na dodano vrednost” (DDV) na blago, ki ga kupijo potrošniki. »Dodana vrednost« izdelka je strošek materialov in drugih predmetov, potrebnih za pripravo izdelka za prodajo potrošniku. Davek na dodano vrednost se uvede na vseh točkah nastajanja blaga, skozi celoten proizvodni proces do prodajnega mesta. Potrošniku izdano potrdilo o nakupu odraža te stroške. Za davek na dodano vrednost ni ločenega potrdila o DDV, vendar je DDV vključen v prodajno ceno in je včasih ločeno naveden na prodajnem računu.
Znesek davka na dodano vrednost, ki ga plača potrošnik, je strošek izdelka, zmanjšan za stroške zalog in materiala, kupljenega za izdelavo izdelka, ki je že bil obdavčen. Namizni izdelovalec na primer zaračuna DDV na vse materiale in zaloge, ki jih kupi za izdelavo mize. Potrošnik mora na prodajnem mestu plačati znesek DDV, ki zanj velja. Davki na dodano vrednost so fiksni odstotek prodajne cene in se razlikujejo od države do države.
Ob prodaji se prodajna cena izdelka pomnoži z državno določeno stopnjo DDV. Nastali znesek je davek na dodano vrednost potrošnika. Ta davek plus prodajna cena je bruto cena, ki jo potrošnik plača za nakup izdelka. Nekateri trgovci vključijo DDV v prodajno ceno in ni del potrdila o prodaji. Drugi izdajo potrdila, ki vsebujejo povzetek potrdila o DDV, ki navaja znesek davka ločeno od prodajne cene in bruto cene.
Vsaka država v EU ima svojo stopnjo davka na dodano vrednost, stopnje DDV pa se občasno spreminjajo. Združeno kraljestvo ima na primer tri različne stopnje DDV. Standardna stopnja, ki velja za storitve in blago, kupljeno od katerega koli podjetja, registriranega za DDV, se je po 3. januarju 2011 zvišala na 20 odstotkov. Znižana stopnja, ki se uporablja za komunalne storitve in varnostni sedeži za otroke, je trenutno določena na pet odstotkov. Za večino živil, gradivo za branje, opremo za invalidne osebe in oblačila za otroke obstaja stopnja DDV, vključena v povzetke DDV-ja.
EU in večina industrializiranih držav uporabljajo davke na dodano vrednost. Nekateri ameriški ekonomski analitiki zagovarjajo sprejetje davka na dodano vrednost v Ameriki, da bi pomagal uravnotežiti proračun. Kritiki trdijo, da davki na dodano vrednost dramatično povečajo stroške blaga in bi bolj obremenili revnejše ljudi, kot bi pomagali gospodarstvu.
Drugi kritiki trdijo, da je slabost davka na dodano vrednost v tem, da je »skrit« v prodajni ceni. DDV je določen v določenem odstotku. Končni potrošnik ne more določiti pravičnosti ali točnosti “dodane vrednosti” v proizvodni verigi v primerjavi s fiksno vladno stopnjo. Povzetek potrdila o DDV tega ne more odražati.