Postmoderno gledališče, tako kot druge postmoderne umetniške oblike, zavrača številne ideje modernizma. Teorije sodobnega gledališča predlagajo, da je dostop do univerzalnih resnic mogoče doseči z umetniško reprezentacijo življenja. Postmoderno gledališče pa zavrača pojem izmišljenega in namesto tega gleda na gledališko predstavo kot na resnični življenjski dogodek ali dogajanje, v katerem sodeluje občinstvo. Naprave, kot so standardne risbe in razvoj znakov, so zmanjšane. Ta vrsta gledališča zajema človeške izkušnje v različnih oblikah in črpa navdih iz zgodovine, kulture in družbenih vprašanj. Stvari se zgodijo Davida Hareja je dober primer teh idej.
Sodobno gledališče do neke mere temelji na konceptih, ki jih je razvil Aristotel, ki je predlagal, da bi drama lahko razkrila univerzalne resnice. Teorije o sodobnem gledališču kažejo, da je dostop do univerzalnih resnic mogoče doseči s formalnimi napravami, kot so zaplet, vzrok in posledica ter razvoj karakterja. V postmodernem gledališču pa je veliko možnih resnic, odvisno od zornega kota. Dramaturgi, igralci in člani občinstva vsi dajejo svoje perspektive ustvarjalnemu procesu.
Postmoderno gledališče sili občinstvo, da ponovno ovrednoti meje med umetnostjo in realnostjo ter zavrača idejo o gledališču kot reprezentaciji življenja. Predstave naj bi bile dogodki, tako kot vsak drug dogodek, del življenja. Izid igre se lahko spreminja od predstave do predstave. Za tiste, ki so vajeni urejenega razvoja zapletov in likov v drami, je to lahko vznemirljiva izkušnja.
Publika je nekaj, na kar izvajalci delujejo po teorijah sodobnega gledališča. V postmodernem gledališču so člani občinstva udeleženci, pogosto z igralci in občinstvom, ki sodelujejo in skupaj ustvarjajo gledališko izkušnjo. Poleg tega postmoderna gledališka teorija priznava, da vsak posameznik doživlja gledališče skozi filter svojih edinstvenih občutkov in življenjskih izkušenj, zato je priti do ene same univerzalne resnice precej težko.
Postmoderno gledališče zajema ideje iz kulture, družbe in zgodovine. Stvari se zgodijo Davida Hareja, ki govori o vojni v Iraku, ponazarja te principe. Stvari se zgodijo premierno 1. septembra 2004 v Narodnem gledališču v Londonu. Predstava, ki jo Hare imenuje zgodovinska igra, je dokumentarna produkcija, v kateri so glavni junaki med drugim George Bush, Donald Rumsfeld, Colin Powell in Tony Blair, britanski premier. Medtem ko velik del predstave temelji na Hareovi domišljiji, uporablja tudi nekaj resničnih medijskih komentarjev in govorov kot del dialoga za igro.