Postmoderna poezija je vrsta poezije, ki se raziskuje že od približno šestdesetih let prejšnjega stoletja in je pogosto znana po nekaj slogovnih in tematskih vidikih. Ta poezija je pogosto napisana v precej svobodni obliki in je namenjena odražanju miselnega ali organskega govora skozi tok zavesti. Te vrste pesmi je lahko težko prebrati in razumeti, in to je pogosto storjeno namerno kot način, da se pesem odrazi nazaj proti bralcu. Postmoderna poezija se pogosto ukvarja s temami nesmiselnosti ali pomanjkanja realnosti in pogosto izkazuje eksistencialno stališče.
Izraz “postmoderna poezija” lahko pri mnogih ljudeh povzroči veliko zmedo, čeprav so ideje, ki stojijo za takšnimi pesmimi, dokaj lahko razumljive. »postmoderna« preprosto označuje slog, ki je sledil »modernemu« gibanju v umetnosti in pisanju, ki ga pogosto opisujejo kot delo okoli in šele po dveh svetovnih vojnah 20. stoletja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je protikulturno gibanje, ki ga najdemo v večjem delu ZDA, povzročilo nove vrste umetniškega izražanja.
Postmoderna poezija pogosto vključuje teme nemira in je običajno napisana v zelo prosti obliki. Prelomi vrstic in strukture so lahko kaotični ali na videz nesmiselni, čeprav je za nenavadne prelome običajno namen. Medtem ko so bile ideje pogosto izražene v starejših oblikah poezije z ločevanjem vrstic in ločil, postmoderna poezija uporablja napačne prelome vrstic, da nakaže kaotično brezobličnost sveta. Že sama oblika pesmi služi utrjevanju ideje, da so oblike nesmiselne in da namena delu ni mogoče vsiliti.
Besedni red in izbira v postmoderni poeziji sta lahko tudi zapletena ali težko razumljiva. Pripoved takšnih pesmi je lahko napisana v slogu toka zavesti, ki sledi mislim ali besedam govorca brez upoštevanja bralca. To je običajno namerno in služi opomni bralca, da je zunaj pesmi in vidi le tisto, kar pesnik želi, da bi videl. Takšne pesmi se lahko celo posmehujejo bralčevim poskusom ustvarjanja smisla iz dela in odražajo ločitev med pesnikom in občinstvom.
Postmoderna poezija se lahko pogosto ukvarja z eksistencialnimi ali nihilističnimi temami. Čeprav eksistencializem in postmodernizem nista sinonima, sta pogosto povezana. Takšna poezija bi lahko namigovala na to, da sta svet in življenje nesmiselna ali na koncu brez namena, ki bi mu ga človeštvo poskušalo vsiliti. Te teme niso nujno depresivne, temveč se uporabljajo za poskus potiskanja bralca izven njegovega območja udobja in razmišljanja o svetu na nove načine.