Postmodernizem je ime za odločilno umetniško gibanje druge polovice 20. stoletja. Vidiki postmodernizma v umetnosti in literaturi vključujejo nadrealizem, abstraktni ekspresionizem in gledališče absurda. Za postmoderno fotografijo so značilne netipične kompozicije subjektov, ki so nekonvencionalni ali včasih popolnoma odsotni, zaradi česar je sočutje s temo težko ali onemogočeno. Tako kot drugi postmoderni umetniki tudi prvaki postmoderne fotografije trdijo, da je mogoče prezreti »pravila« in še vedno ustvarjati umetnost.
Umetnostni kritiki in teoretiki so umetnosti, književnosti in glasbi, ustvarjeni v 19. in zgodnjem 20. stoletju, dali ime »modernizem«. Za modernizem je bilo značilno zavračanje prejšnjih umetniških smeri, kot sta romantizem in nagnjenost k realizmu. Postmodernizem je to napredoval tako, da je postavil pod vprašaj standardne definicije same »umetnosti«. Modernizem in postmodernizem sta bila v svetu umetnosti kontroverzna in celo sami pomeni izrazov so predmet razprave. Medtem je bila širša javnost nad temi deli pogosto zmedena; mnogi gledalci so se spraševali, ali so sploh »umetnost«, kar so nekateri postmodernisti videli kot potrditev svojega pristopa.
Za postmoderno slikarstvo je bil pogosto značilen abstrakten ali nereprezentativni pristop; dela so se pogosto zdela naključne barve ali črke brez prevladujočega dizajna ali pomena. Postmoderna fotografija ima enak pristop, vendar medij ponuja posebne izzive za postmodernista. Kamera zajame popolno predstavo vsega, kar je pred objektivom. To pomeni, da morajo biti slike skrbno izbrane, da ostanejo abstraktne. Preveč umetnosti pa je v nasprotju s postmodernim konceptom.
Beseda “banalno” se pogosto uporablja v zvezi s postmoderno fotografijo. Banalno pomeni “navaden” ali celo “dolgočasen”. Ker se tradicionalna fotografija osredotoča na motive, ki so zanimivi, nenavadni ali lepi, je izbira banalne tematike za postmoderno fotografijo očitna. Spet je ideja izzvati gledalca, ne glede na to, ali je ta gledalec umetnostni kritik, akademik ali naključni mimoidoči. Umetnik postavlja vprašanje oziroma, bolje rečeno, sili gledalca, da vpraša, če je tema običajna ali dolgočasna, ali je podoba še umetniško delo.
Fotografa Williama Egglestona so označili za vrhunskega postmodernista. Eggleston je delal z barvnimi slikami v času, ko so kritiki in muzejski kustosi smatrali za “umetnost” samo črno-belo fotografijo. Medtem ko so nekateri dvomili v njegovo izbiro formata, ki je veljal za običajen ali za pešce, je s končnim sprejetjem barvna fotografija postala veljavna oblika za druge umetnike. To ponazarja, kako je postmoderna umetnost, čeprav včasih kontroverzna ali zmedena, koristila praksi umetnosti kot celote.