Izraz posojilo v vrednosti ali LTV se uporablja predvsem za industrijo hipotekarnega bančništva. To je enačba, ki jo hipotekarni posojilodajalci uporabljajo za oceno tveganja pri posojanju denarja posojilojemalcu za nakup nepremičnine. Enačba je v bistvu razmerje med količino izposojenega denarja in vrednostjo ali nakupno ceno nepremičnine, kar je manjše. Za določitev LTV novega nakupa se kupnina ali ocenjena vrednost deli z akontacijo. Na primer, če bi kupili dom za 100,000 ameriških dolarjev (USD) in bi imeli 10,000 dolarjev za plačilo kot predplačilo, bi bilo razmerje med posojilom in vrednostjo 90 %.
Namen vzpostavitve razmerja med posojilom in vrednostjo pri nakupu stanovanja je zaščititi posojilodajalca pred posojanjem več denarja, kot je nepremičnina vredna. Zato mora biti ocenjena vrednost vsaj enaka nabavni ceni. Za potrošnike je razmerje močno obremenjeno z obrestno mero, ki jo boste prejeli ob vračilu posojila. Nižja kot je LTV, nižja bo obrestna mera. Na splošno se za vsakih 5 % povečanja posojila na vrednost nad 70 % obrestna mera poveča za 1/8 odstotka.
Poleg tega večina posojilodajalcev zahteva premije zasebnega hipotekarnega zavarovanja ali PMI z razmerji, večjimi od 80 %. Premija za zasebno hipotekarno zavarovanje bo odvisna od zavarovalnice in posojilodajalca, vendar lahko znaša do 1 % zneska posojila.
Čeprav bo posojilojemalec plačal višjo obrestno mero za 100-odstotno razmerje med posojilom in vrednostjo, bodo mnogi posojilodajalci ponudili to raven posojila ob novem nakupu. Vendar posojilo za refinanciranje na splošno ne bo doseglo 100 %. Posojilodajalci določijo razmerje pri refinanciranju tako, da zahtevajo oceno nepremičnine. Običajno lahko preverijo prodajne cene primerljivih nepremičnin v območju 1 milje (1.6 km), da določijo vrednost doma, v posebnih okoliščinah pa bo morda potrebna natančna ocena.
Razmerje med posojilom in vrednostjo nepremičnine določa tudi znesek, ki ga bo posojilodajalec dal posojilojemalcu, ki želi pridobiti kreditno linijo za lastniški kapital ali drugo hipoteko. Razlika med vrednostjo stanovanja in zneskom, dolgovanim na primarni hipoteki, je najvišji znesek, ki ga je mogoče izposoditi.