Posesivni zaimek je posebna vrsta besede, ki deluje podobno kot kateri koli drugi zaimek, vendar označuje posest. Zaimki so na splošno besede, ki se uporabljajo za zamenjavo samostalnika v stavku, na primer »to« ali »on«. Ko samostalniška besedna zveza, ki se zamenja, vključuje posesivni pridevnik, kot je »moja knjiga«, se uporabi posesivni zaimek, ki označuje, da je bila zamenjana besedna zveza tudi posesivna. Pogosti primeri v angleščini vključujejo besede, kot so »moj«, »njegov« in »njena;« vsi nimajo uporabe apostrofov, ki običajno kažejo, da je samostalnik posesiven.
Namen lastniškega zaimka je omogočiti, da ena sama beseda nadomesti drugo samostalniško besedno zvezo v stavku, da se izogne ponavljanju in olajša komunikacijo. Na primer, slovnično natančno bi bilo, če bi nekdo napisal: »To je moja knjiga, to je vaša knjiga, prosim, nehajte uporabljati mojo knjigo,« vendar se to ponavlja in je nekoliko nerodno. Za poenostavitev te vrste stavka se lahko namesto katerega koli od samostalniških besednih zvez, ki vključuje posesivni pridevnik, uporabi posesivni zaimek.
Samostalniška fraza je preprosto ena ali več besed, ki skupaj tvorijo eno besedno zvezo, ki deluje kot samostalnik v stavku. Preprosti stavki, kot je »Tom teče hitro«, imajo »Tom« kot samostalniško besedno zvezo, ki deluje kot predmet stavka. Bolj zapleten stavek, kot je »Pes je srečen«, ima za osebo »pes« in samostalniško besedno zvezo, sestavljeno iz člena »The« in samostalnika »pes«. Samostalniške besedne zveze lahko vključujejo tudi posesivne pridevnike, kot je »moj«, ki označujejo, kdo ali kaj ima nekaj.
V prejšnjem primeru, »To je moja knjiga, to je vaša knjiga, prosim, nehajte uporabljati mojo knjigo« samostalniški stavek »moja knjiga« vključuje svojstveni pridevnik in samostalnik. To je mogoče nadomestiti s prisvojnim zaimkom, kot je »moja«, medtem ko lahko »tvoja knjiga« nadomestimo s prisvojnim zaimkom »tvoja«. Celoten stavek bi lahko preoblikovali z uporabo takšnih zaimkov, da bi se bolje pretakali, kot je “To je moja knjiga, to je tvoja, prosim nehaj uporabljati mojo.”
Druge pogoste oblike prisvojnega zaimka vključujejo tretjeosebne, kot sta »njen« in »njegov«, ter množinske oblike »naš«, »tvoj« in »njihov«. Te besede ohranijo enako obliko, ne glede na to, ali so uporabljene kot subjekt stavka ali kot predmet v njem. Lastni zaimek prav tako ne zahteva apostrofa, za razliko od samostalnika, kot je “pes”, ki se spremeni v “pasji”, da označuje posest.