Posesivni primer je slovnični primer, ki označuje lastništvo ali posest samostalnika ali zaimka drugega samostalnika ali zaimka. To lahko velja tako za lastne samostalnike, kot so posamezniki ali geografske lokacije, imenovane po imenu, ali za običajne samostalnike, kot so avtomobili, hiše ali psi. Skoraj vsak jezik ima posesivni primer, čeprav se struktura ustvarjanja tega primera zelo razlikuje. Gre za enega najpogosteje uporabljenih rodilnikov, ki so jezikovni primeri, ki označujejo razmerje med dvema samostalnikoma.
V angleščini je posesivni primer običajno izražen na enega od dveh načinov. Ko je imetni samostalnik prvi v besedni zvezi, se besedi običajno dodata apostrof in črka “s”. Kolo, ki je v lasti Sally, bi na primer opisali kot »Sallyjino kolo«. Pri množinski besedi je na koncu dodan le apostrof. Na primer, zgradba v lasti podjetja bi bila opisana kot »poslovna zgradba«.
Nekateri angleški zaimki se lahko uporabljajo tudi kot posesivi sami po sebi. Na primer v stavku »Si jo videl?« zaimek “ona” označuje žensko. Če pa bi se stavek glasil »to je njeno kolo«, bi beseda »ona« označevala posest samice.
Ko angleški zaimek sledi samostalniku, ki ga ima, običajno ne bo zahteval apostrofa, ampak le “s”. Na primer, »njena« postane »njena« in »njihov« postane »njihov«. V stavku bi bil primer: “kolo je njeno.”
Posest lahko označimo tudi tako, da na prvo mesto postavimo posedovani samostalnik, na drugo mesto posestni samostalnik in med obema vstavimo besedo »of«. Na primer, “kolo Sally.” Ta konstrukcija se v angleščini na splošno šteje za nerodno in se najpogosteje zamenja za enostavnejšo kombinacijo apostrofa. Vendar ta prednost ni pogosta po vsem svetu.
V mnogih drugih jezikih, vključno z večino romanskih jezikov, je daljša konstrukcija pravzaprav pogosteje uporabljena oblika posesivnega primera. Na primer, »dekliško kolo« bi v francoščini prevedlo »la bicyclette de la fille«. To se dobesedno glasi “dekliško kolo”. V španščini bi ta stavek postal »la moto de la muchacha«, kar dobesedno pomeni tudi »dekliško kolo«. Zaradi tega je lahko posesivni primer izziv tako za materne govorce angleščine, ki se poskušajo naučiti tujih jezikov, kot za tiste, ki niso materni govorci, ki se poskušajo naučiti angleščine.