Posesivni pridevnik se uporablja skupaj s samostalnikom, da označuje, da ima nekdo lastništvo ali posest nad tem samostalnikom. Čeprav imajo te besede obliko, ki je po videzu podobna zaimkom, in so včasih označene kot prisvojni zaimki, delujejo zelo drugače kot zaimki. Funkcionalno pa se te besede uporabljajo na skoraj enak način kot determinatorji, kot je določni člen “the”, in se zato včasih imenujejo posesivni determinatorji. Zaradi videza svojstvenega pridevnika »svoj« se lahko pogosto napačno črkuje z apostrofom.
V angleščini so posesivni pridevniki običajno podobni zaimkom, zato jih včasih imenujemo posesivni zaimki. Običajni posesivni pridevniki v angleščini vključujejo »its«, »his«, »her« in »my«, ki so vsi podobni zaimkom, kot so »it«, »him«, »her« in »me«. »Njena« se uporablja kot zaimek in posesivni pridevnik in se lahko uporablja skupaj v stavku, kot je »Poznam jo; to je njen mož tam.” Vendar je izraz “prisvojni zaimek” nekaj napačnega, saj teh besed ni mogoče uporabiti za zamenjavo samostalnikov v stavku. Pravzaprav se posesivni pridevnik vedno uporablja s samostalnikom v besednih zvezah, kot so »moj avto«, »njena knjiga« ali »njegov občutek za smer«.
Ta uporaba je privedla do izraza “posesivni determinator” za opis teh vrst besed, ki je slovnično natančnejši. Določevalci vključujejo členke, kot sta “a” ali “the”, določni člen “the” pa se lahko uporablja na skoraj enak način kot posesivni pridevnik, čeprav ne označuje lastništva. Tako kot lahko nekdo reče »avto je moder«, lahko ta govornik reče tudi »moj avto je moder« ali »njen avto je moder«. Prisvojni pridevniki se lahko uporabljajo tudi s besednimi zvezami, ki označujejo količino na približno enak način, kot se lahko uporabi neposredni člen “the”; “trije avtomobili” je mogoče enostavno zamenjati z “moji trije avtomobili” ali “njihovi trije avtomobili”.
Ko se posesivni pridevnik v angleščini uporablja z drugimi pridevniki, je skoraj vedno na prvem mestu v stavkih, kot sta »Moja velika, modra hiša« ali »Njihovi pametni, čedni otroci«. Ena pogosta napaka v pisni angleščini se pojavi zaradi posesivne narave pridevnika “its”. Za številne besede je mogoče oblikovati posesivne oblike z uporabo apostrofa in črke »s«, kot je »pasja žoga« ali »avto mojega brata«. V nasprotju s tem pa prisvojni pridevnik »njegovo« nima apostrofa, beseda »je« pa je skrčenje za »je« ali »ima«.