Reskont je izraz, ki se uporablja v povezavi z dinamiko določene vrste posla, ki se zgodi med glavno banko v državi in drugimi kvalificiranimi pomožnimi bankami. Običajno lahko banke, ko iščejo posojila pri centralni banki, to storijo z določeno stopnjo diskonta, ki se določi po presoji centralne banke z namenom, da s takšnim orodjem vpliva na gospodarstvo. Reeskontna mera se nanaša na še eno znižanje obrestne mere, ki jo taka banka zaračunava pomožnim bankam, kar povzroči, da skupna obrestna mera postane nižja, kot je bila pred uporabo reeskonta na obresti za posojilo.
Povezava med to uporabo reeskonta in namero centralne banke je dejstvo, da običajno izhaja iz želje takšne banke po vplivanju na gospodarstvo. Ker imajo centralne banke mandat, da z uporabo določenih politik in taktik manipulirajo z gospodarstvom, na splošno uporabljajo proces ponovnega diskonta kot eno od sredstev za doseganje takšnih stabilizacijskih dejavnikov. Postopek odločanja o uporabi politik temelji na rezultatu analize obravnavanega gospodarstva. Če bo analiza gospodarstva pripeljala do ugotovitve splošne upočasnitve le-tega, bo centralna banka kot sredstvo za oživitev gospodarstva uvedla denarno politiko, namenjeno povečanju odhodkov in splošne potrošnje.
Primer takšne taktike bo znižanje obrestne mere, po kateri lahko poslovne banke v gospodarstvu pridobijo posojila pri banki z uporabo reeskonta. V nekem smislu naj bi uporaba ponovnega diskonta služila kot nekakšen dogodek, ki pospešuje prenos namere centralne banke na širše gospodarstvo. V tem smislu bi lahko za banke rekli, da so nekakšna cev za prenos denarne politike, ki jo je sprožila centralna banka. V ta namen bodo banke posledično zniževale obresti, ki jih zaračunavajo svojim komitentom za kreditiranje in dajanje posojil. To vpliva na potrošnike tako, da jih spodbuja k večji porabi zaradi lažjega dostopa do sredstev za servisiranje njihove porabe.