Izvirna hiša je majhna zgradba, zgrajena na izviru izvira za namene skladiščenja in hlajenja. Pred dnevi sodobnega hlajenja so se naravne hladilne lastnosti tekoče vode lahko uporabljale za ohranjanje živil, ki bi se pokvarile v vročini, in zagotavljanje dosledno hladnega vira vode. Sodobne izvirne hiše so precej redke, čeprav še vedno obstajajo nekatere zgodovinske različice in replike, zgrajene po zgodovinskih standardih.
Do 20. stoletja je bila ena najpomembnejših skrbi vseh vrst naseljencev, kmetov ali pionirjev razpoložljivost čistega, zanesljivega vira vode. Brez vodovoda ali hladilnikov je bila čista, nenehno tekoča voda iz naravnega vira eno od primarnih sredstev za hidracijo, kopalno vodo in zgodnje metode hlajenja. Izvirna hiša je bila pomemben element številnih kmetij in naselij, saj je pripomogla k oblikovanju majhnega prostora, v katerem se je voda lahko zbirala in uporabljala za različne namene.
Tradicionalna izvirna hiša je bila običajno zgrajena iz kamna, saj je pripomogla, da je notranjost prostora bolj hladna kot les. Stavba je imela običajno nizek strop in je bila precej majhna; mnogi so bili postavljeni v bližini stanovanj. En zgodovinski primer je imel celo podzemni rov, ki je vodil od izvira do glavnega stanovanja. V notranjosti izvirske hiše je bilo včasih zgrajeno odvodno korito, skozi katerega je voda tekla ob prehodu skozi stavbo.
Ena najpomembnejših funkcij izvirske hiše je bila delovati kot hladilnik za hitro pokvarljivo hrano. Tam bi hranili mleko, maslo, meso in druga toplotno občutljiva živila, da bi jih ohladili tudi v najbolj vročih dneh. Mleko, pinjenec in jajčni nog bi lahko dali v steklene ali lončene vrče in jih dali neposredno v vodo, da se ohladi. Druga živila, kot so jajca in meso, bi lahko preprosto pustili v strukturi, da absorbirajo prijeten mraz, ki ga prinaša hladna voda, ki mehurčka iz vira.
Brez izvirne hišice bi bilo nemogoče redno imeti pri roki veliko osnovnih živil. Poleg tega, da se poleti stvari ohladijo, bi se lahko pozimi uporabljala tudi izvirska hiša, zgrajena nad izvirom, da prepreči zmrzovanje tekočin, saj je verjetnost, da bi podtalnica, ki je zagotavljala izvirski tok, zmrznila veliko manjša kot pri drugih naravnih virih, kot so potoki ali jezera. Ta praksa je pomagala zagotoviti stalno oskrbo z varno hrano v vseh letnih časih in je bila pomemben korak k sodobnemu hlajenju.