Politika nediskriminacije je akcijski načrt, ki se ga držijo številna podjetja in institucije, ki se zavezujejo, da bodo vsem posameznikom zagotovili enake možnosti brez predsodkov. To načelo velja za posameznike znotraj institucije, ki jim je prav tako prepovedano diskriminirati tako sedanje posameznike v organizaciji kot bodoče. Ta politika zajema številne značilnosti osebe, kot so rasa, spol in sposobnosti.
Podjetja lahko uporabljajo politiko nediskriminacije z vidika zaposlovanja. Na primer, panoge, ki jih vodijo moški, ne bi smele soditi kandidatke po njeni biološki različnosti, temveč po njeni sposobnosti učinkovitega dela v podjetju. Na enak način je treba upoštevati tudi invalidne kandidate, če njihova invalidnost ni pomembna za spretnosti in sposobnosti, potrebne na delovnem mestu. Tudi starost kandidata ne bi smela biti odločilni dejavnik, če so kandidatove sposobnosti ustrezne za delovno mesto. Politika tudi prepoveduje kakršne koli dogodke diskriminacije na delovnem mestu, kot so ponudbe projektov, napredovanja in plačne stopnje.
Šole, ki so zavezane nediskriminacijski politiki, zagotavljajo tudi enake možnosti v smislu štipendij, sprejema in obravnave v razredu. Razlogi za dodeljevanje izobraževalnih možnosti morajo biti čim bolj objektivni, na primer akademska odličnost. Da bi dodatno preprečili kakršna koli diskriminatorna dejanja, imajo številne univerze običajno razširjene urade in oddelke, ki obravnavajo primere nadlegovanja, ki kršijo politiko nediskriminacije.
Medtem ko sta rasa in spol skupni značilnosti, ki sta predmet diskriminacije, politika nediskriminacije vključuje druge osebne lastnosti. To vključuje vero, politično pripadnost, nacionalno poreklo in spolno usmerjenost. Po potrebi se lahko vključi tudi zakonski in veteranski status.
Poleg načela nediskriminacijske politike je še en niz politik, ki so kategorizirane kot »afirmativne akcije«. Ta politika spodbuja uresničevanje enakih možnosti. Afirmativna akcija je lahko zelo pogosta med univerzami po vsem svetu, v katerih je določeno število mest namensko rezerviranih za rasne manjšine, invalide in finančno nesrečne. Podjetja imajo lahko celo kvoto ali zahtevano število zaposlenih žensk, zlasti na najvišjih položajih.
Politika nediskriminacije lahko udejanji tudi politično korektnost za zmanjšanje vsakršne verjetnosti diskriminacije. Na primer, namesto sklicevanja na osebo kot »belo« ali »črno«, se uporabljajo ustreznejša izraza, kot sta »belec« in »afroameričan«. Izraza, kot sta »predsednik« in »poslovnica«, se nadomestita z »predsednik« in »podjetnica«. Celo invalidnosti, kot sta slepota ali avtizem, se nadomestita s stavki, kot sta »slabost z vidom« oziroma »duševno prizadeta«.