Politična teologija je veja politične filozofije in teologije, ki preučuje jukstapozicijo vere in politike. Čeprav je najbolj povezana z delom nemškega teologa Johanna Baptista Metza, lahko razpravo o etiki in morali v družbi zasledimo do grških filozofov, Platona in Panaecija. Platonova tripartitna teorija duše povezuje tri dele duše z organizacijo družbe v tri razrede. Panaecij in grški zgodovinar Polibij sta politično teologijo opredelila kot vrsto teologije, ki služi interesom politikov in deluje kot vodilo za določen politični red ali družbeno organizacijo.
V zgodovini so misleci in teologi še naprej primerjali, nasprotovali in dvomili v razmerje in združljivost med teologijo in politično legitimnostjo. Odgovori na to vprašanje in raziskovanje tega odnosa so postali temelj sodobne politične teologije. Te razprave niso pokrivali le krščanski teologi, temveč misleci, kot so Nicolai Machiavelli, Jean-Jacques Rousseau, Erik Peterson in Carl Schmitt, nemški teoretik, znan po svoji neopravičeni podpori Adolfu Hitlerju in nacistom.
Schmittova politična teologija, natisnjena leta 1922, je razkrila njegovo teorijo suverenosti in ostaja eden najbolj kontroverznih sodobnih političnih filozofov. Schmitt se bistveno razlikuje od drugih političnih teologov, ker njegove ideje ne vključujejo razprave o morali in etiki. Namesto tega trdi, da država obstaja z integriteto, vendar mora v času krize spodbujati in uveljavljati red v družbi. To stališče je postalo opravičilo za nacistično Nemčijo in Hitlerjevo čiščenje njegovih političnih nasprotnikov.
S konceptom politične teologije se najmočneje povezujejo spisi in filozofija nemškega teologa Johanna Baptista Metza. Metzova stališča so močno povezana z marksistično/socialistično mislijo in so zakoreninjena v prepričanju, da Bog trpi sredi svojega ustvarjanja. Poleg tega mora trpljenje obstajati, da bi ljudi spominjalo na zgodovinsko trpljenje. Podobno kot Marx, Metz označuje proletariat in meščanske razrede znotraj krščanstva, hkrati pa ponuja kritiko meščanskega krščanstva na enak način, kot marksizem/socializem kritizira buržoazijo kapitalističnih družb.
Metzova politična teologija uči, da krščanstvo zaradi svojega meščanskega elementa postaja manj verodostojno. Meščanski člani cerkve so zelo cenjeni zaradi svojega statusa in ortodoksnosti oziroma običajev in prepričanj. Metz spodbuja, da mora biti pravi temelj krščanstva ortopraksija, ker so vera, etika in politika prepleteni. Ortopraksija se osredotoča na pravična ali etična dejanja in ravnanje, ki je posebej osredotočeno na družbene, kulturne, ekonomske in politične diskurze.