Politična alegorija je zgodba ali slika, ki na prvi pogled pripoveduje eno zgodbo, vendar ima v sebi skrit politični pomen. To je razširjena metafora, ki pogosto uporablja preprosto zamenjavo enega elementa ali simbola za drugega. Politične alegorije je mogoče razširiti na leposlovje, dramo, slike, glasbo in filme.
Alegorija izvira iz latinske in grške besede ‘allegoria’, kar pomeni ‘zakrit jezik’ ali ‘figurativno’. To pomeni, da pomen ni dobeseden, ampak je impliciten. Primeri alegorije vključujejo Vergilijeve “Ekloge” in “Alegorijo slike” Jana Vermeerja. Marcus Fabius Quintillian je alegorijo razdelil na dve široki vrsti: osebno/zgodovinsko in duhovito/sarkastično. Verjel je tudi, da če je alegorija preveč skrivnostna, je to madež na umetnosti.
Politična alegorija lahko zajema kateri koli čas in prostor in ni nujno omejena na domačo politiko in čas ustvarjalca. Alegorija postane politična, če pokriva politični dogodek ali situacijo s subtilnim komentarjem z drugimi simboli. Izraz politična alegorija se lahko uporablja tudi za uporabo izmišljenih likov kot neposrednih nadomestkov za resnične politike.
Živalska farma Georgea Orwella je dober primer politične alegorije. Orwell se ni sramoval zanikati, da je bilo kaj drugega kot to, kar je; politična alegorija za rusko revolucijo leta 1917. V svojem izvirnem predgovoru knjigi je celo obsodil britansko samocenzuro. Predgovor je bil umaknjen za prvotno naklado leta 1945 in je bil dodan šele v sedemdesetih letih.
“Živalska farma” neposredno zamenja like iz ruske revolucije, vključno s carjem in kmeti, s kmetom in njegovimi živalmi. Kmet je odstavljen in živali teoretično lahko uživajo v utopiji enakosti. Knjiga nato prikazuje pomanjkljivosti Sovjetske zveze Josefa Stalina s prikazom, kako lahko utopijo uničijo kratkovidnost, pohlep, pomanjkanje skrbi in zlobna dejanja.
Nekatera dela politične alegorije so namenjena, druga pa ne. Ideje Leonarda Nimoya o zgodbi v “Zvezdnih stezah VI: Neodkrita dežela” so čista alegorija. Želel je imeti zgodbo o padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne v vesolju. V tej alegoriji ima film namesto Sovjetov in Zahoda Klingonce in ljudi.
Medtem ko je bil »Čarovnik iz Oza« L. Franka Bauma prvič napisan leta 1900, je bil šele leta 1964 veljal za politično alegorijo 1890-ih. Henry Littlefield je verjel, da je cesta iz rumene opeke neposredna zamenjava zlatega standarda in da je strahopetni lev pravzaprav William Jennings Bryan. Podobne napačne trditve so »Gospodarja prstanov« JRR Tolkiena povezale z drugo svetovno vojno in atomsko bombo. To odpira idejo, da lahko politično alegorijo najdemo v številnih delih, ki izhajajo iz dogodkov v času, ko so bili napisani, ali so jim podobna.